Arhitekt Jože Plečnik je bil umetnik, ki je ustvarjal do svojega zadnjega dne. Čeprav je deloval v nekaj evropskih mestih in seveda tudi v rojstni Ljubljani, bomo tudi v naši širši okolici našli pomembne sledi tega velikega moža.
Medtem ko so njegova dela ostala trajno in pomembno zapisana na in v številnih objektih na širšem območju Kamnika in Domžal, pa so v ostalih krajih Plečnikove sledi skromnejše.
V Mengšu bomo njegovo najbolj prepoznavno delo našli v župnijski cerkvi sv. Mihaela.
Opisano je v vodiču Plečnik na Domžalskem in Kamniškem, ki sta ga pripravili Maja Avguštin in Saša Lavrinc. Plečnik je v mengeški osrednji cerkvi uredil krstilnico, spovednice in stopnice na kor.
Veliki arhitekt se je rodil 23. januarja 1872 v Ljubljani. Začetek njegove poklicne kariere ni bil najbolj obetaven. Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je šolanje opustil. Oče ga je vzel k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Nad arhitekturo se je navdušil, ko je na razstavi videl načrte Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Študiral je v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, in na Dunaju, kjer je bil Wagnerjev učenec. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji in Franciji. Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje.
Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, od 1920 pa na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Od leta 1938 je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljane, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil za častnega doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem.
Celovito in izvirno, izhajajoč iz globokega poznanja različnih starodavnih evropskih kultur in stavbnih tradicij, je reševal urbanistične probleme ter projektiral in notranje opremljal javne in zasebne stavbe v Pragi znameniti Hradčani, na Dunaju cerkev sv. Duha in Zacherlova hiša, v Ljubljani pa Tromostovje, arkade osrednje mestne tržnice, zapornice na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most in celostna prenova številnih ambientov.
Izdeloval je tudi načrte za izdelke umetnostne obrti. Rad je uporabljal raznovrstne, predvsem naravne materiale, kar se najbolje vidi v cerkvah v Bogojini in na Barju. Številni velikopotezni načrti, kakršna je bila stavba slovenskega parlamenta, so ostali neuresničeni.
Jože Plečnik si je med drugim zaslužil mesto na zdaj že nekdanjem bankovcu za 500 tolarjev, na katerem je bilo upodobljeno tudi pročelje Narodne in univerzitetne knjižnice.
Avtorici vodiča po zapuščini Plečnika na Domžalskem in Kamniškem, Maja Avguštin in Saša Lavrinc, pravita, da je bila cerkev sv. Mihaela sprva zgrajena v romanskem stilu, nato preurejena v gotsko, pozneje pa predelana v baročno cerkev z značilnim prostostoječim zvonikom. V njej je Plečnik uredil prostor za spovednice in krstilnico desno in levo od vhoda, pod pevskim korom.
V Nadškofijskem arhivu ter v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so ohranjeni načrti, iz katerih je razvidno, da je Plečnik od avgusta 1953 do oktobra 1955 zrisal več inačic krstilnice in da je načrte za spovednice narisal leta 1955. Spovednice je izdelal mizar Anton Benda iz Mengša, vsi umetno kovani elementi pa so delo ključavničarja Vinka Vahtarja. Skozi ustvarjanje je Plečnik vedno našel nove utemeljitve morebitne izbrane rešitve.
Glede stopnic na kor je v pismu 18. februarja 1956 pisal župniku: »Ograditi jih bo treba z železno mrežo, ki bo seveda lahko zelo dekorativna.« Pred dokončanjem del je Plečnik umrl in nadzor nad deli je prevzel njegov asistent Tone Bitenc. Tako kot drugod po Sloveniji so se tudi v Mengšu stkale pristne prijateljske vezi med naročnikom, župnikom Francetom Čampo, in Plečnikom. Zaradi tesnega sodelovanja je v ta krog sodil tudi Plečnikov asistent Tone Bitenc.
Nekaj te pristnosti in odkritega občudovanja Plečnikovega dela lahko razberemo iz besed, ki si jih je župnik Čampa pripravil za prvo mašo po arhitektovi smrti: »Bil je velik umetnik. Njegovih umetnin najdeš na Dunaju, v Pragi, po Jugoslaviji od Beograda do Pomurja in Stranj in Ljubljane. Tudi naša cerkev je tako srečna, da je bila deležna sadov njegovega ustvarjanja.
Tudi Mengeš bo ohranil, če Bog da, stoletja spomin nanj.
Pred leti sem povedal v cerkvi, da bomo tisti prostor tam zadaj preuredili za krstilnico. Dobra verna gospodična mi je rekla: Kaj pa se bo dalo iz te luknje lepega narediti? Ko pa je bila v glavnem dodelana, je pa strmela nad lepoto. Kako bo šele lepa, ko bo čez par mesecev res dodelana.«
Dela so bila končana v letu 1957, po Plečnikovi smrti. »Celotni krstilni kamen deluje monumentalno in skorajda pretežko,« med drugim ugotavljata avtorici. »Tla so tlakovana s kamnitimi ploščami različnih pravokotnih oblik. Ker je bilo prostora malo, je bilo treba napise z zapovedmi ustrezno skrajšati. Polemika med Plečnikom in župnikom je potekala kar prek pisem.«
Izsek iz Plečnikovega pisma (11. marec 1954) nazorno kaže na njun iskrivi medsebojni dialog: »Text – vidite, kako se da vse lepo kratko in presunljivo povedati! Napise dobiste seveda v vpogled – glavni redaktor ste Vi – mi hočemo in smemo biti samo stavci – Gospod Bog Vas očuvej – in nas vse skupej!«
Ob cerkvi je urejen cerkveni trg, na katerem stoji Marijin steber, ki priča o zgodovini družbenih razmer. Prvotno je stal na Glavnem trgu, od koder so ga Mengšani v duhu nove oblasti po drugi svetovni vojni morali odstraniti.
Zaradi nasprotovanja domačinov so to delo opravili delavci iz Kamnika. Plečnik je v letu 1955 predvidel ponovno postavitev stebra v bližini cerkve, v sklop načrtovanja novega župnišča. Končne načrte za ureditev trga brez novogradnje župnišča je izdelal arhitekt Tone Bitenc. Steber z Marijo so ponovno postavili šele leta 1967, o čemer je podrobno pisal Jožef Jankovič v tipkopisu Zgodovina fare Mengeš. Kot pravita Maja Avguštin in Saša Lavrinc, je v Mengšu slišati pobude, da bi Marijin steber prestavili na njegovo prvotno mesto, na Glavni trg.
Arhitekt Jože Plečnik je za mengeško cerkev oblikoval še kropilnik, ki je v zakristiji. Pritrjen je na rahlo okrivljeno in reliefno poudarjeno kamnito ploščo.
Na plošči je napisano: Sveta voda, sveta kri v moč bodita mi …
Primož Hieng
