Ko otrok začne kazati težave v vedenju, čustvovanju, učenju ali odnosih, večina staršev ukrepa hitro in dobronamerno. Naročimo ga k psihologu, na pregled, na strokovno oceno. Ta korak je pomemben in pogosto nujen. Otroku lahko pomaga razumeti, kaj se z njim dogaja, in mu ponudi podporo, ki je sam še ne zmore poiskati. A obstaja raven, o kateri se govori bistveno premalo.
Otrok nikoli ne obstaja sam. Vedno je del družinskega sistema. In sistem se ne spremeni tako, da se spremeni samo en njegov član. Zato bi bilo smiselno, da se ob vprašanju »Kam peljemo otroka?« vsaj za trenutek ustavimo še pri vprašanju: Kaj pa mi, starši?
Otrok je najobčutljivejši senzor družine. Zaznava napetosti, neizrečena čustva, stres, način komunikacije, ritem doma in to, kako odrasli ravnamo sami s seboj in drug z drugim. Pogosto ne kaže “problema”, ampak odziv na okolje, v katerem živi. To ne pomeni, da je starš kriv. Pomeni pa, da je starš ključen.
Zakaj ni dovolj, da pomoč poišče samo otrok?
Če se vsa pozornost usmeri izključno nanj, se lahko zgodi, da otrok:
-
začne verjeti, da je z njim nekaj narobe
-
nosi breme, ki presega njegove razvojne zmožnosti
-
izgubi zaupanje, ker nihče ne vidi njegovih resničnih potreb
-
se zapira vase ali stopnjuje vedenje, samo da bi bil slišan
-
se počuti samega, nerazumljenega in nevidnega
In težava se lahko poglablja, čeprav se otrok trudi.
Starši bi morali biti aktivni del spremembe. Stavki, kot so »tak pač je«, »starega ne spremeniš« ali »starši imajo vedno prav«, so udobni, a nevarni. Resnična ljubezen do otroka pomeni tudi pripravljenost poslušati, se ustaviti in včasih izreči stavek, ki je za odraslega eden najtežjih: »Oprosti, motil sem se.«
Več na skrivnostna.si
