Manjša donacija moje malenkosti za GRS Koroške oziroma Reševalno postajo na Grohotu.
Saj ne, da bi se tako skromno cenil, ampak nekaj sem ostal dolžan. Življenje. Ali pa vsaj, da mi ni treba vsak teden 2x na dializo. Pa ne samo GRS, tukaj sta še oskrbnika koče na Grohotu, ki sta najbolj trmasto vztrajala, da nisem ok in da ne morem naprej. Potem pa še celjski reševalci, ki so se odzvali klicu GRS, in osebje CE urgence, ki me je v nekaj urah popravilo in uštimalo, kot je treba. Zahvala vsem.
Ni izgledalo hudo, vse se mi je zdelo, da je ok, zgolj rahel zven v glavi mi je odzvanjal, da je nekaj hudo hudo narobe. Najprej sem pomislil na možgansko kap. Poskusil sem z vajo GROM in ugotovil, da ni kap. Čez noč sem ostal na urgenci v Celju, kjer so me nafilali z več kot desetimi infuzijami, zjutraj v nedeljo pa sem se spet počutil normalno razen hiperaktivnega mehurja. Čimprej sem hotel domov in tudi zdravnik je rekel, da so vse meritve začuda normalne.
Se pa je potem odpustni list bral kot nočna mora: akutna odpoved ledevic, z infuzijami pa so mi jih zagnali nazaj. Za vikend skoraj gegnil, v ponedeljek pa že šel na šiht. Jebi bolniško in hausarest, ker itak ne bi bil pri miru.
Res je, da sem ob vzponu na Raduho z Loke premalo pil, oziroma nisem prešaltal z nočnega načina, ko nisem rabil velik tekočine, na dnevni ob toploti sonca. Sreča je, da se mi je to zgodilo na koči na Grohotu, ker vprašanje, če bi spet lutal po kakšnem brezpotju, kar sem tudi tokrat počel, kje in v kakšnem stanju bi me kdo sploh našel.
Tako da bom naslednjič malo bolj pazil nase in si poiskal kakšen par, ker zdaj pa že malo cvikam sam it.
Vir: FB
