Oče ga je močno porinil in deček je padel na tla. Fant je ležal na tleh, presenečen in užaljen, vendar še vedno trdno odločen, da bo uresničil svoje načrte.

Ker oče ni vedel, kaj naj stori v tistem trenutku, saj mu je bilo vseeno žal fanta, mu je s solzami v očeh rekel: “Raje koplji!” Pri tem pa je deloval, kot da ne verjame samemu sebi. Za trenutek je zastal, potem pa je ves jezen odšel domov.

Deček iz uvoda je bil William Kamkwamba iz afriške države Malavi na jugo-vzhodu celine. Rodil se je 5. avgusta 1987 v revni družini na podeželju, ki se je ukvarjala predvsem s kmetovanjem. Vedno pogostejše in vedno daljše suše so pustile močne posledice v njihovi vasi in kmalu družina ni imela več denarja za šolnino otrok. William je bil prisiljen zapustiti šolo, vendar je nadaljeval z branjem, kjer koli je bilo možno.

Pogosto je v prostem času zahajal v vaško knjižnico in kmalu je ugotovil, da mu zelo leži elektronika. Na deponiji smeti je našel nekaj uporabnih zadevic in začel se je sam učiti, kako sestaviti in razstaviti določene aparate, tako da je vaščanom ponudil storitve popravil, vendar prihodek ni bil zadovoljiv, potem pa je nekega dne v knjižnici odkril na pol strgano knjigo z naslovom “Using Energy” (Uporaba energije). Prebral jo je z velikim navdušenjem, in ko je zaključil z branjem, se je odločil narediti lastno vetrno elektrarno.

Fant na vrhu svoje prve vetrnice, ki je visoka 5m. Foto: spletna stran Ted.com.

Po smeteh je iskal uporabne dele in ko so vaščani izvedeli, kaj namerava storiti, so se mu smejali in govorili naokrog, da sigurno kadi marihuano, zato ne ve, kaj počne, ampak fant ni odnehal. Najprej je naredil manjši prototip s pomočjo dinama s kolesa in ko je prototip prinesel elektriko v hišo, se je leta 2002 odločil postaviti še večjo vetrnico, ki bi zadovoljila močnejše potrebe.

Zbral je nekaj kosov smeti v kombinaciji z drevesnimi vejami in ugotovil je, da mu manjka najbolj pomemben del. Dinamo s kolesa. Ko je idejo omenil očetu, se je zgodil zgoraj zapisani incident. Kolo je bila zadnja, vredna stvar v hiši, njihov ponos in oče se mu ni mogel odpovedati, saj ga je uporabljal tudi za prevoz.

S pomočjo njegovega izuma so ljudje spet lahko začeli črpati vodo in vas je ozelenela. Foto: spletna stran Unicaf.org.

William, takrat star 14 let, je poskušal prepričati očeta z dokazi: vas umira, ljudje odhajajo v vedno večjem številu, saj se ne morejo več boriti s sušo in kakšen smisel bo imelo kolo, ko ne bo več nikogar, vendar oče vseeno ni popustil. Takrat pa je prevladala materina modrost. Pogovorila se je s soprogom in popustil je. Sinu je podaril kolo in s skupnimi močmi so se odločili zgraditi 5 m visoko vetrnico, saj izgubiti niso imeli več kaj.

Njegova zapuščina vaščanom: vetrne elektrarne, narejene iz smeti in delov kolesa. Foto: spletna stran Wired.com.

Po nekaj dnevnem delu in naporu je vetrna elektrarna stala, in ko je William povezal vse žice ter je zasvetila žarnica, so vsi navdušeno ploskali, fanta pa je uspeh dodatno motiviral za izgradnjo še večje elektrarne.

V nekaj mesecih je naredil drugo, 12m visoko vetrno turbino in solarno elektrarno.

Skupne zmogljivosti so dovolj močne, da so vaščanom zagotovile zadostno elektriko in kar je najbolj pomembno, s pomočjo njegovega dela in vodne črpalke na sončno energijo so ljudje lahko začeli črpati prepotrebno vodo, ki je omogočila rast poljščin. In preživetje vaščanov. Število ljudi na vasi se je od začetka Williamovih mojstrovin spet povečalo in namesto rumeno-rjavih barv kot posledica suš sedaj spet prevladuje zelena barva.

Ko je novica o fantu prišla v javnost, so se oglasili številni meceni, ki so mu ponudili nadaljevanje izobraževanja na njihovih šolah. Od takrat do danes mu je uspelo zakljuiti tako srednjo šolo, kot tudi fakulteto, leta 2006 pa je izšla njegova knjiga v sodelovanju z novinarjem Bryanom Mealerjem, “The Boy who Harnessed the Wind” (Fant, ki je ukrotil veter). Knjiga je postala velika uspešnica in William je prejel številna vabila za predavanja po vsem svetu, o njegovi zgodbi pa so naredili tudi nekaj filmov. William je sedaj star 32 let in širi svoje ideje povsod, kjer je to možno, saj želi ljudem v revnejših državah omiliti življenjske pogoje.

Naukov zgodbe je več:

– Spodbujajmo otroke k branju, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo prižgala njihova kreativnost.
– Knjige imajo kljub modernizaciji in digitalizaciji še vedno svojo zlato vrednost.
– Poskušajmo spodbuditi same sebe in ostale h kritičnemu razmišljanju, ki je odlična     podlaga za inovacije na vseh področjih.
– Postavimo knjigobežnico v lastnem kraju, saj lahko knjiga v njej nekomu spremeni življenje na bolje.
– S potrpežljivostjo in vztrajnostjo se daleč pride.
– In na koncu: bodimo empatični kot William.

Ali kot bi rekel Rumi: “Dobri ljudje so kot sveče. Ko gorijo, dajejo svetlobo tudi drugim.”