»Lahko bi rekli, da so najsrečnejši tisti otroci, ki so najbolj »izgovorjeni«. Tisti torej, ki so ob starših slišali največ besed, ki so se ujemale z njihovim doživljanjem. Največ besed, ki so pomirile njihovo stisko in poimenovale dogodke na tak način, da so jih otroci lahko razumeli. Takšni otroci svoje življenje lahko doživljajo kot zanimivo in bogato zgodbo, v kateri imajo tudi težke stvari razplet in v kateri veš, kdo si, da si ljubljen in da si v tej zgodbi soustvarjalec. Otroci so izjemno dovzetni za besede, ne samo za pomen, ampak predvsem za njihov zven, toplino, ostrino, mehkobo in resnost. Predvsem pa so dovzetni za to, kako izgovarjamo njihovo doživljanje, kakšno zrcalo jim ponujamo. Dostikrat želijo, da jim povemo, kakšni so, kakšni so bili, ko so bili majhni, da si potem lažje ustvarijo podobo o sebi, drugih in svetu. Otroke neverjetno pomiri, kadar jih mehko pokličemo po imenu. Predvsem pa so navdušeni, kadar začutijo, da že sama beseda spreminja svet, da jim omogoča vstop v čisto nove svetove in da s pomočjo besed kar naenkrat postanejo pomembni ustvarjalci tega sveta.«
dr. Lia Katarina Kompan Erzar, docentka za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, predavateljica za pshiterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda in Pedagoški fakulteti v Ljubljani
Vir: Pogled za starše – marec 2019, str. 23 – Vzgoja ni stvar pravil, ampak odprtosti srca
