Naj vam povem svojo zgodbo o prof. dr. Janezu Tomažiču z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in predstojniku katedre za infekcijske bolezni in epidemiologijo na naši Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je zdaj tudi v epicentru epidemije korone virusa.
Bilo je septembra 1983, bil sem v tretjem letniku srednje šole in za neko orientacijsko tekmovanje smo v nedeljo v naravi postavljali kontrole, ko me je naenkrat začelo boleti v ključnici, kmalu zatem pa me je napadla še slabost, tako da mi ni preostalo drugega, kot da sem se ustavil, ulegel pod drevo in za nekaj časa zadremal. Ko sem se zbudil, je bila bolečina hujša, počutil sem se slabo, imel sem že vročino, tako da sem kar se da hitro odštopal nazaj v Ljubljano in se komaj privlekel domov.
Oče je hitro ugotovil, da moje stanje ni dobro in še isti popoldan sva odšla v bolnišnico. Mislil sem, da bo šlo samo za pregled, ki ga je opravil prijazni mladi zdravnik z brado in očali (ki je na infekcijsko kliniko prišel prej istega leta).
Vendar ni bil samo pregled: sestra mi je nekaj kasneje prinesla bolniško pižamo in takrat sem vedel, da gre zares.
Ostal sem v bolnici, tam prebil skoraj dva tedna, že takoj začel dobivati konjske doze antibiotika v razne žile, ki so po kakem tednu začele pokati od preobremenjenosti. Nekaj dni se je moje stanje še slabšalo, bolečine so naraščale, vročina tudi, spati nisem mogel, mislil sem, da bom umrl, potem pa se je vse skupaj počasi uneslo. Imel sem sepso, zastrupitev krvi, napadel me je zlati stafilokok (Staphylococcus aureus), ena od bolj agresivnih bakterij, ki lahko popolnoma zavda telesu. Takrat je bila taka sepsa smrtna v skoraj polovico primerih, tudi danes ni bistveno drugače.
Tisti mladi zdravnik z brado in očali je bil dr. Janez Tomažič. Oče je od takrat naprej o njem vedno govoril s spoštovanjem, saj je bil Tomažič tisti, ki je, še preden so prišli izvidi bakterijskih testov, prepoznal bolezen in povzročitelja in odredil takojšnje zdravljenje s pravim antibiotikom.
Če bi zdravljenje začeli samo dan kasneje ali pa bi se odločil za napačen antibiotik, morda ne bi preživel.
Od tedaj je minilo 37 let in dr. Janez Tomažič še vedno dela isto: zdravi ljudi na infekcijski kliniki, zdaj tistih, ki so se okužili s korona virusom. Verjamem, da bo, ob pomoči vsega drugega zdravstvenega osebja, uspešno opravil tudi z njim.
