V Sloveniji se vsaka resna ideja o decentralizaciji najprej razglasi za čudaštvo, potem za provokacijo, na koncu pa vsi priznajo, da bi jo morali izpeljati že pred dvajsetimi leti. Zato je predlog, da bi se Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino preselilo v Novo mesto, ena boljših političnih idej zadnjega časa. Ne zato, ker bi bilo Novo mesto čudežno mesto. Ne zato, ker bi bila Ljubljana sovražnik. Ampak zato, ker država ne more večno delovati, kot da se Slovenija konča pri obvoznici glavnega mesta.
Vse je v Ljubljani. Ministrstva, agencije, direktorati, državni uradi, lobiji, odločevalci, novinarske konference, vpliv, dostop, poznanstva in priložnosti. Preostanek države pa naj bo hvaležen, če dobi kakšno izpostavo, tablo, razpis ali občasni obisk ministra s kamero. To ni decentralizacija. To je centralizem z lepimi govori o skladnem regionalnem razvoju.
Selitev enega ministrstva v Novo mesto bi bila simbolna in praktična poteza. Simbolna zato, ker bi država končno priznala, da tudi druga mesta niso samo kulisa za predvolilne obiske. Praktična pa zato, ker bližina ministrstva pomeni več kot naslov na ovojnici. Pomeni delovna mesta, dnevni stik z odločevalci, razvoj podpornih služb, večjo prisotnost države v lokalnem okolju in občutek, da javna uprava ni oddaljen stroj, zaprt v ljubljanskih pisarnah.
Novo mesto je za tak korak povsem primerno. Ima gospodarsko moč, šolsko in univerzitetno okolje, regionalni pomen in prometno lego, ki nikakor ne opravičuje panike, kot da bi ministrstvo selili na konec sveta. Če lahko ljudje iz vse Slovenije vsak dan hodijo v Ljubljano, potem lahko tudi del države kdaj pride iz Ljubljane med ljudi.
Seveda se bo takoj našel ugovor: stroški, logistika, zaposleni, arhivi, sestanki, protokol. Vse to so resna vprašanja. A to niso razlogi proti selitvi. To so naloge za dobro organizacijo. Če zna država graditi avtoceste, voditi digitalizacijo, financirati evropske projekte in reorganizirati celotne sisteme, potem bo menda znala preseliti tudi eno ministrstvo.
V resnici se pri takšnih idejah odpor ne rodi zaradi logistike. Rodi se zaradi udobja. Ljubljana je navajena, da je vse pri roki. Politika je navajena, da so vsi pomembni telefoni, sestanki in kabineti v istem krogu. Javna uprava je navajena, da se spremembe zahtevajo od drugih, sama pa ostaja na istem naslovu.
A država, ki hoče biti resno decentralizirana, mora začeti pri sebi. Danes Novo mesto. Jutri Maribor. Potem Celje, Koper, Murska Sobota, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica. Zakaj bi morala biti vsa država zgoščena v enem mestu? Zakaj ne bi imelo Maribor gospodarskega ali infrastrukturnega ministrstva? Zakaj ne bi imela Murska Sobota pomembne državne institucije, povezane z razvojem podeželja ali regionalno politiko? Zakaj ne bi Koper gostil resnega državnega organa za pomorstvo, logistiko ali promet?
Slovenija ni tako velika, da bi bila decentralizacija nemogoča. Je pa očitno dovolj centralizirana, da se vsaka selitev iz Ljubljane razume skoraj kot državni udar. Prav zato je treba začeti. Ne z govorom. Ne s strategijo. Ne z novo komisijo. Ampak s konkretnim korakom.
Selitev šolskega ministrstva v Novo mesto bi bila jasna politična izjava: država pripada vsem, ne samo prestolnici. Priložnosti ne smejo biti vezane na poštno številko 1000. Otroci v Beli krajini, Prekmurju, na Koroškem, Primorskem in Štajerskem niso manj slovenski zato, ker ne živijo ob Dunajski ali Masarykovi. Če se država ukvarja z izobraževanjem vseh otrok, je prav, da tudi sama stopi iz svojega udobnega razreda v Ljubljani.
Zato je vprašanje samo še eno: kateri minister bo dovolj pogumen, da bo prvi naredil tisto, o čemer vsi govorijo, pa nihče ne izpelje? Novo mesto čaka. Za njim čakajo še Maribor, Celje, Koper, Murska Sobota, Kranj, Postojna in vsa Slovenija, ki je že dolgo sita tega, da se ji decentralizacija obljublja iz pisarn v Ljubljani.
