Koprski zaliv bi lahko mirno preimenovali v Pristaniški zaliv ali kar v Luško čakalnico. Ob nastanku posnetka je bilo na območju zasidranih natanko osem velikih ladij. Nekatere naj bi pred vstopom v pristanišče čakale več dni, po navedbah domačinov tudi ves teden.

Pogled na morje, ki bi moralo biti skupni prostor prebivalcev, kopalcev, jadralcev, ribičev in turistov, vse bolj spominja na industrijsko parkirišče. Ladje stojijo druga ob drugi, ponoči so močno osvetljene, njihovi pomožni motorji, generatorji, črpalke in ventilacijski sistemi pa delujejo praktično neprekinjeno.

To pomeni hrup, nizkofrekvenčno brnenje, vibracije, svetlobno onesnaženje in izpuste v neposredni bližini gosto poseljene obale.

Motorji ne utihnejo niti takrat, ko ladja stoji

Velika ladja na sidru ni ugasnjen avtomobil na parkirišču. Tudi med čakanjem potrebuje elektriko za razsvetljavo, navigacijske in varnostne sisteme, hlajenje, prezračevanje ter življenje posadke. Zato mora energijo praviloma proizvajati z lastnimi pomožnimi agregati.

Da hrup z ladij ni izmišljena težava nezadovoljnih prebivalcev, priznava celo Luka Koper. Ta je že opozorila, da so lahko posebej moteče nizke frekvence, ki jih ljudje zaznavajo kot brnenje in vibracije. Pristaniški vodnik kapitanom priporoča zapiranje odprtin strojnice, uporabo generatorjev na strani, obrnjeni proč od mesta, ter zmanjšanje delovanja ventilacijskih sistemov, kadar je to mogoče. Toda to so predvsem priporočila, ne zagotovilo, da bodo motorji in ventilatorji ponoči dejansko tišji.

Kaj se dogaja pod morsko gladino?

Pomorski promet predstavlja tudi tveganje za morski ekosistem. Balastna voda lahko prenaša tujerodne organizme, bakterije, alge in druge vrste iz enega dela sveta v drugega. Mednarodna konvencija zato zahteva njeno obdelavo, vodenje evidenc in spoštovanje določenih standardov. To pomeni, da ni pošteno trditi, da vsaka ladja v zaliv nenadzorovano izpušča neobdelano balastno vodo. Je pa povsem upravičeno vprašanje, kako pogosto pristojni organi ladje preverjajo in ali so rezultati teh nadzorov javno dostopni.

Tudi večdnevno sidranje ni brez vpliva. Sidra in dolge težke verige se ob vetru in toku premikajo po morskem dnu. Uradni podatki sicer navajajo, da je na koprskem sidrišču dno peščeno in globoko od 17 do 19 metrov, vendar to še ne pomeni, da lahko kumulativne vplive številnih ladij preprosto zanemarimo.

Ali ladje res lahko samo premaknemo miljo dlje?

Predlog, naj ladje čakajo nekoliko dlje od obale, je razumljiv. Vendar je treba povedati tudi neprijetno dejstvo: uradno sidrišče je že določeno približno eno navtično miljo zahodno od pristaniškega vhoda, posamezne pozicije pa so lahko približno dve navtični milji oddaljene od terminala. Sidranje nadzoruje koprski center za spremljanje pomorskega prometa, ki mora upoštevati globino, vrsto morskega dna, veter, plovne poti in varnost ladij.

Zato rešitev verjetno ni zgolj v tem, da bi ladje premaknili še eno miljo proti odprtemu morju. Bistvena vprašanja so drugačna: zakaj jih hkrati čaka toliko, zakaj posamezne čakajo več dni, kdo meri hrup in izpuste na sidrišču ter ali bi bilo mogoče prihod ladij bolje časovno usklajevati?

Luka služi, prebivalci pa dobijo hrup in razgled na ladijske trupe

Luka Koper je izjemno pomembna za slovensko gospodarstvo. Zagotavlja delovna mesta, prihodke in strateško prometno povezavo. Toda gospodarski pomen ne more biti čarobni izgovor, s katerim se utiša vsako vprašanje o okolju in kakovosti življenja.

Slovenija ima komaj nekaj več kot 46 kilometrov obale. To je prostor, ki bi ga morali varovati z izjemno previdnostjo. Koper in Ankaran nista zgolj logistično zaledje pristanišča, ampak tudi življenjski prostor ljudi in turistični območji.

Luka sicer že izvaja meritve hrupa in na svojem portalu objavlja podatke za Koper in Ankaran. Toda prebivalci potrebujejo bistveno več: meritve, ki bodo jasno ločile hrup ladij na sidrišču od hrupa pretovora, cest in železnice; podatke o številu zasidranih ladij in času njihovega čakanja; nadzor izpustov ter javne rezultate pregledov balastnih voda.

Električno napajanje z obale lahko zmanjša hrup in izpuste ladij, privezanih ob pomolih, saj jim ni treba uporabljati dizelskih agregatov. Evropska pravila bodo za določene velike kontejnerske in potniške ladje takšno rešitev od leta 2030 tudi zahtevala. Toda električni priključki ob pomolu ne rešujejo problema ladij, ki več dni čakajo na sidru sredi zaliva.

Tako malo morja imamo – pa še tega ne znamo zaščititi

Ne gre za zahtevo, naj se Luka Koper zapre. Gre za zahtevo, naj država, pristanišče in pomorska uprava dokažejo, da je mogoče gospodarsko dejavnost izvajati brez spreminjanja celotnega zaliva v čakalnico za ogromne ladje.

Koliko ladij sme istočasno čakati pred Koprom? Koliko dni je še sprejemljivo? Koliko hrupa ponoči povzročajo njihovi agregati? Koliko goriva porabijo med čakanjem? In zakaj javnost teh podatkov ne more spremljati tako preprosto, kot lahko spremlja prihodke ter rekordne pretovore Luke Koper?

Morje ni neomejeno industrijsko dvorišče. Je skupni naravni prostor. Tako malo ga imamo, pa še tega očitno vse prepogosto merimo le v tonah pretovorjenega blaga – namesto v kakovosti življenja ljudi, ki ob njem živijo.

P.O.