Večkrat sva sedela v kuhinjskem kotu za mizo, ob kateri je jeseni 1989 nastajal Demos. V Zmincu pri Škofji Loki.
Veliko sva govorila o časih, ko se je rojevala nova država. A njegova prednost je bila, da se je tako zelo dobro spominjal še vsega kar je prinesla povojna Jugoslavija. Ko so bili drugi, ki so vstopali v sam vrh demokratične slovenske politike še mladeniči, je bil on že starosta. Zgodovino je poznal iz življenja, ne iz knjig, muke slovenskega kmeta pa tudi.
Tako dobro je vedel, da potrebujemo zdravo kmečko pamet. Postal je sinonim zanjo.
Poguma mu ni manjkalo. Odločne in klene besede tudi ne. Rad je šel med ljudi. Rad je bil kmet. In zmeraj je s kančkom slabe vesti povedal, da je z vstopom v politiko, velik del bremena na kmetiji padel na sina Janeza. Čeprav mu je vsekozi pomagal.
“Oja, še grem v štalo,” se je pohvalil še lani jeseni.
Kmetje lahko danes s ponosom povedo, da so kmetje. Tudi zaradi Ivana Omana. Ta del slovenskega življa je poosebljal in zastopal v najbolj ključnih trenutkih slovenske zgodovine.
Častno in pošteno.
Z vsem srcem. Za demokracijo in samostojno Slovenijo.
Slava mu.
Rosvita Pesek, FB
Uredništvo vašega portala pa želi, da naj se njegova duša zdaj v večnosti spočije v Bogu. Sožalje izražamo njegovi ožji in širši družini!
