Delovno in socialno sodišče v Ljubljani – tudi višje, je v sodbah že nekajkrat ugotovilo, da je ena od določb pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij v nasprotju z ustavo. A to ne moti državnih odvetnikov, ki kljub jasni sodni praksi, vztrajajo s pritožbami in nadaljujejo postopke, ki so v škodo nadarjenim dijakom. Pred začetkom študijskega leta se zato upravičeno sprašujemo, ali je državi res mar za nadarjene otroke.
Višje delovno in socialno sodišče aprila 2022 ugotovilo, da določba pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, konkretno člen, predstavlja razširitev oziroma zaostritev pogojev glede “državnih tekmovanj, ki so sofinancirana iz javnih sredstev”, kar presega, kar zakon o štipendiranju v 24. členu v zakonu določa. Seveda vemo, da je zakon nad pravilnikom. – info360.si Pravilnik je torej uvedel dodaten pogoj, ki ni v zakonu — to pomeni, da je pravilnik presegel svojo pooblastilo.
-
-
Zakon o štipendiranju v 24. členu govori o “državnih tekmovanjih, ki so sofinancirana iz javnih sredstev” kot merilo za izjemne dosežke.
-
Pravilnik pa je zahteval še, da organizator tekmovanja mora imeti v preteklih treh letih “upravičenost do sofinanciranja” ali da mu je financiranje ministrstvo zagotovilo – to je strožji pogoj.
-
Sodišče je to interpretiralo kot “ožitev” zakonske opredelitve — torej omejevanje, ki ni izraženo v zakonu.
-
Nepremišljena uporaba tega dodatnega pogoja vodi do zavrnitve vlog, kljub sicer izpolnjeni zahtevi po zakonu (če kdo izpolni zakonski kriterij, a ne tistega, ki izhaja iz pravilnika). To pomeni, da so nekateri kandidati, ki bi morali biti upravičeni po zakonu, izločeni prav zaradi tega dodatka, ki je potencialno neustaven.
Kako vse skupaj komentira pravni strokovnjak dr. Matej Avbelj?
“Saga o Zoisovih štipendijah se se kar nadaljuje. Delovno in socialno sodišče na prvi in drugi stopnji vztrajno odloča v prid dijakov in ustavno skladno zavrača uporabo nezakonitega pravilnika. Klasičen primer exceptio illegalis, ki po naravi stvari, sledeč 22. členu ustave, velja erga omnes. Nasa izvršilna veja oblasti, ki jo zdaj zastopa državno odvetništvo, pa se obnaša, kot da sodišča in njihova sodna praksa sploh ne bi obstajala. Dobesedno tako, saj vsi argumenti zagovornikov, sklicujoč se na to prakso, ostajajo neodgovorjeni. Se bolj zavržno, oblast se tudi vede, kot da ne bi slo za pravice otrok. Temu se reče etika birokratske brezbrižnosti. Ce niti pravnomočne sodbe sodišč ne zadoščajo, bo treba začeti uveljavljati tudi odškodninsko in celo kazensko odgovornost vpletenih na skladu ter ministrstvu za delo, družino in enake možnosti.”
kdo bo torej odgovarjal?
