“Biti terapevt pomeni v sami osnovi pogovor in sočutje za bolečino posameznika, ki prihaja k nam. Danes ljudje potrebujemo pogovor. Me lahko nekdo začuti? Sem res tako čuden, da nihče ne ve, kdo sem? Sem tako nemogoča in naporna, da me niti mož ne zmore razumeti? To so najbolj pogosta vprašanja. Ko skupaj pridemo do tega, ovrednotimo vsakega posebej, lahko rešimo odnos. Drug drugega ne bomo spremenili, lahko pa spremenimo odnos. Veste, da se največ parov loči med tretjim in petim letom zakona? Ko pride otrok. Ta spremeni moža in ženo v mamo in očeta. To je napor, nariše se jima popolnoma drug svet. Ko udari realnost, ljudje trpijo. Zato se je treba znati pogovarjati. Ko ljudje dovolj trpijo, vedno nekaj naredijo. In veste kaj, včasih mi to trpljenje prav potrebujemo. Potrebujemo zamere, konflikte. S tem notranjim svetom, ki ga projiciramo potem v zunanjost, iščemo grešne kozle, ki jim pripisujemo vse mogoče zadeve. Jedro pa je v nas samih. Vsak svoj oder imamo in na tem odru preigravamo vse mogoče, celo silimo ljudi, da so del naše igre.”

Christian Gostečnik, terapevt, psiholog, duhovnik

Vir: Sobotna priloga Dela, 22. 12. 2018, str. 23