Človek, ki je ujel Sončev veter

Te dni so se v Tehniškem muzeju Slovenije zelo razveselili nove donacije. Družina lani preminulega znanstvenika Antona Mavretiča jim je iz ZDA poslala nekaj njegovih predmetov, ki bodo postali del muzejskih zbirk.

Nemogoče je izpostaviti vse njegove dosežke, ki so predvsem povezani z vesoljskimi tehnologijami.

Po njegovih besedah mu je bil največji izziv sodelovanje pri vesoljskih plovilih Voyager.

Njegovi kolegi so se izrazili, da je razvijal instrumente, ki so postali naše oči in ušesa v medplanetarnem prostoru. Kot zanimivost v TMS navajajo, da je Mavretičevo delo povezano tudi s korono.

Seveda ne v zvezi z zloglasnim virusom, ampak s korono – plastjo plazme, ki obdaja Sonce in druge zvezde.

Kot sodelavec Nase je Mavretič razvil elektroniko za napravo, ki meri Sončev veter. Ta pa je poenostavljena oznaka za tok nabitih delcev, ki jih Sonce brizga v medplanetarni prostor. Sončni veter uide skozi luknje v koroni in tvori heliosfero, ki lahko seže tudi okoli 100 astronomskih enot stran od Sonca. Za nas je pomembno, da vemo, kako z oddaljevanjem od Sonca pada energija.

Večino življenja je preživel v ZDA. Foto: wikipedia.org

Anton Mavretič je bil slovenski elektrotehnik in akademik. Rodil se je 11. decembra 1934 v Boldražu nad Metliko, umrl pa 21. novembra 2019 v Združenih državah Amerike. Študij elektrotehnike je začel na univerzi v Ljubljani, po drugem letniku pa se je preselil k stricu v Denver (ZDA), kjer je leta 1959 diplomiral. Leta 1968 je na Državni univerzi Pensilvanije doktoriral z disertacijo o merjenju elektronov v plasti D ionosfere.

Mavretič je v letih od 1972 do 1979 sodeloval z Naso; na področju mikroelektronike je v okviru projektov Voyger 1 in Vojager 2 sodeloval pri izdelavi plazemskega spektrometra, naprave za merjenje Sončevega vetra.

Del predmetov je zapustil Tehniškemu muzeju Slovenije. Foto: Irena Marušič

Na univerzi v Harvardu je sodeloval v raziskovalni skupini, ki se je pretežno posvečala proučevanju Sončeve korone kot izvora Sončevega vetra. Nato se je zaposlil na Univerzi v Bostonu, kjer je deloval kot profesor za elektroniko, načrtovanje čipov in razvoj integriranih vezij zelo visoke stopnje integracije ter raziskovalni sodelavec Centra za vesoljsko fiziko.

Leta 1981 so ga proglasili za profesorja leta, bil pa je tudi član znanstvenih ustanov največjega mednarodnega ugleda. Od junija 2007 je bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 23. junija 2015 pa mu je predsednik Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge Republike Slovenije.

Že leta 2013 je Mavretič nekaj sto kilogramov svojega raziskovalnega gradiva zaupal Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in s tem naredil še eno veliko gesto. V svetu, kjer znanstveni dosežki ali patenti hitro postanejo plen zasebnih interesov, še posebno pri naprednih tehnologijah, s kakršnimi operirajo vesoljski programi, je želel svoja dognanja dati v prosto uporabo. Tako jih bodo lahko uporabljale bodoče generacije študentov in raziskovalcev, ker je znanje lahko samo last vsega človeštva.

Mavretičev pano z razstave Znanje brez meja Foto: Primož Hieng

Anton Mavretič je bil predstavljen tudi na razstavi Znanje brez meja TMS v Bistri, na kateri so predstavili izbor 14 uspešnih inovatorjev in znanstvenikov s področij znanosti in tehnike, ki so zaradi iskanja, razširjanja in soustvarjanja odšli v širni svet ali jih je pot zanesla k nam. Izpostavljeni so bili dosežki, na katere je vplival odhod na tuje in katerih rezultati so vidni še danes.

Primož Hieng