Pravzaprav je povsem vseeno, ali je ekstremen komunist Branko Masleša, ki ga je Državni zbor RS 18. februarja leta 2000 imenoval v vrhovnega sodnika, potem ko je ob prvem glasovanju njegovo kandidaturo odločno zavrnil, sploh kdaj kakor koli diplomiral tam daleč v Bosni in Hercegovini – ali na višji šlosarski ali na visoki partijski šoli. Po zakonu in ustavi Republike Slovenije nikoli ne bi smel biti imenovan v vrhovnega sodnika – niti v sodnika.

 

Posnetek zaslona

Neverjetno: ta isti Branko Masleša je bil celo predsednik Vrhovnega sodišča RS. In med drugim predsednik nešteto kazenskih senatov Vrhovnega sodišča RS – ki so po krivem obsojali (nedolžne) Slovence.

“Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.“

– tako zelo jasen je 2. odstavek 8. člena zakona o sodniški službi, ki pa ga sodnija Republike Slovenije, ki alarmantno (udbo)komunistično zaudarja, zagrizeno krši.

Branko Masleša kot sodnik ni le grobo kršil človekovih pravic in svoboščin, temveč je celo nezaslišano sodn(išk)o blagoslavljal streljanje in pobijanje otrok, njihovih mater ter drugih neoboroženih civilistov na državni meji z Italijo – vse tja do pomladi leta 1990 –, kot dokazuje (tudi) magnetogram 18. seje Državnega zbora, ki je bila 18. februarja leta 2000, na njej pa je današnji predsednik vlade Republike Slovenije, Janez Janša, med drugim razkril:

“Takrat je v državni zbor prišla dokumentacija, ki dokazuje, da je gospod Masleša podpisan pod zapisniki, s katerimi se je pravno verificirala usmrtitev tistih, ki so jih na mejah streljali do leta 1990. Med njimi so bile tudi ženske in otroci. Veste, da je v Jugoslaviji veljal zakon, po katerem so graničarji oziroma obmejni vojaki lahko streljali na vsakega, ki je šel čez mejo. In to se je delalo. Zadnji ljudje, neoboroženi civilisti, so na meji med Slovenijo in Italijo oziroma Jugoslavijo in Italijo, umirali še februarja in marca leta 1990, pred volitvami. In vsako takšno smrt je morala posebna komisija, v kateri je bil sodnik, zdravnik in še en predstavnik oblasti, s svojimi podpisi potrditi, da je bilo vse legalno. Ker drugače bi morali biti sproženi ustrezni sodni postopki. In v takšne skupine so zbirali posebej preverjene ljudi, ki so to podpisovali brez, bom rekel, kakšne slabe vesti in brez tega, da bi se sploh spraševali, ali je bilo res upravičeno v hrbet streljati ženske in otroke, ki so hoteli na Zahod. Te stvari niso tako enostavne.
Vrhovno sodišče Nemčije je pred nekaj tedni dokončno pravnomočno obsodilo na 6 let bivšega predsednika vzhodnonemške komunistične partije Egona Krenza iz istih razlogov, ker so ga spoznali za odgovornega za to, da se je pri prehodu berlinskega zidu streljalo na civiliste in se jih tudi pobijalo. Mi pa zdaj na mesto vrhovnega sodnika volimo človeka, ki je bil po teh informacijah, ki so že ob prvih volitvah prišle v ta državni zbor, vpleten v ta ista dejanja.” 

Izsek iz magnetograma 18. seje DZ RS, ki je bila 18. februarja leta 2000.

Ob 15.25 danes 8. decembra 2021 sem predsedniku Državnega zbora RS, Igorju Zorčiču, in predsedniku Vlade RS, Janezu Janši, poslala novinarsko zaprosilo za vpogled v dokumentacijo iz citata zgoraj in za pridobitev fotokopij dokaznih zapisnikov:

Posnete zaslona

To, da ima Republika Slovenija med vrhovnimi sodniki (o)krut(n)ega komunista, ki je sodno blagoslavljal pobijanje otrok in njihovih mater ter neoboroženih civilistov, je šokantna državna sramota. Še večja pa, da je ta isti komunist bil celo predsednik Vrhovnega sodišča RS.

Vsaka demokratična in pravna država bi takega vrhovnega sodnika ob razkritju zgoraj izkazanih dejstev nemudoma razrešila, verjetno.

Slovenija je po osamosvojitvi velikodušno posvojila udbaško-komunistične sodnike, ki so med drugim bili trdna naveza Udbe ali zločinske službe, kot jo je definiralo Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. I Ips 187/98), ki je tudi pošastno pobijala nedolžne, ne le zverinsko mučila.

Usoden 2. odstavek 105. člena zakona o sodniški službi, ki velja še danes:      

(1) Z opravljanjem sodniške službe po določbah tega zakona je izenačeno opravljanje sodniške funkcije po dosedanjih predpisih, opravljanje funkcije javnega tožilca, funkcije sodnika za prekrške ter delo višjih strokovnih sodelavcev.

(2) Pogoj iz 4. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona izpolnjuje tudi, kdor je pred 25. junijem 1991 pridobil strokovni naslov diplomirani pravnik v kateri od republik bivše SFRJ.

(3) Do uveljavitve zakona; ki bo urejal pravniški državni izpit, se šteje, da izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena tega zakona , kdor ima opravljen pravosodni izpit ali drug izpit, ki je po zakonu izenačen s pravosodnim izpitom.

4. točka 8. člena zakona o sodniški službi določa strokovni pogoj za imenovanje v sodnika, ki pa se očitno terja zgolj od vseh tistih, ki niso bili prosto po partiji sodniki že pred osamosvojitvijo Slovenije (!): 

(1) Za sodnika je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje naslednje splošne pogoje:

/…/

4.    da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik ali strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava oziroma je v tujini končal primerljivo izobraževanje s področja prava, ki se dokazuje s tujo listino o izobraževanju in priloženim mnenjem o izobraževanju ali z odločbo o priznavanju izobraževanja za namen zaposlitve ali z odločbo o nostrifikaciji.

“Omenjeno interno poročilo je zgodovinski dokument, ki je nastal v nekdanji jugoslovanski tajni policiji, znani pod imenom UDBA. Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov UDBE in rehabilitacije.” – je v sodbi opr. št. I Ips 187/98 z dne 23. 5. 2002 med drugim utemeljilo Vrhovno sodišče RS.

 

Članek je napisala novinarka Mojca Vočko in to je povezava do izvirne objave:  Dosje

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA