Po družbenih omrežjih kroži fotomontaža, na kateri so znani medijski obrazi opremljeni s črnimi kapami priljubljene verige hitre prehrane. Sporočilo je jasno: če se zamenja oblast in presahnejo javni razpisi, bodo morali nekateri dosedanji »strokovnjaki« in politični aktivisti poiskati pravo službo in pošteno zavihati rokave. Toda ali lahko res pričakujemo konec zlatega obdobja politično povezanih nevladnikov? Bodo pravi ti nevladniki res iskali zaposlitev drugje?
Fotomontaža je nastala kot odziv na zapis, da naj bi se nekateri posamezniki, ki so bili pod aktualno oblastjo redni gostje televizijskih oddaj, svetovalci ali prejemniki javnih sredstev, ob morebitni menjavi vlade znašli pred precej drugačno prihodnostjo.
Golobovi strokovnjaki pod aktualno vlado, končno tam kamor pašejo… Pa mal se podvizajte @vladaRS , da ne bo prej 4 leta mimo…. pic.twitter.com/z6XoJ2K3DR
— Kosmata noga® (@Podalpski) July 19, 2026
Na spletu so komentatorji neprizanesljivi. Sprašujejo se, ali bodo ljudje, ki so se več let predstavljali kot neodvisni strokovnjaki, aktivisti in varuhi demokracije, nenadoma ostali brez projektov, razpisov in dobro plačanih sodelovanj z državnimi ustanovami. Kot vemo so sodelovali s skrajno levico in služili kot podaljšana roka Golobove vlade.
Ko je »neodvisnost« odvisna od državnega denarja
Nevladne organizacije imajo v demokratični družbi pomembno vlogo. Pomagajo ranljivim skupinam, skrbijo za okolje, kulturo, človekove pravice in številna področja, ki jih država pogosto zanemarja. Težava nastane, ko se del nevladnega sektorja spremeni v podaljšano roko določene politične opcije, hkrati pa svojo dejavnost večinoma financira iz davkoplačevalskega denarja.
Takrat se upravičeno pojavi vprašanje: ali gre še vedno za neodvisno civilno družbo ali za politični aktivizem, ki ga plačujejo vsi državljani – tudi tisti, ki se z njim ne strinjajo?
Bo nova oblast zaprla denarne pipe?
Ob menjavi oblasti se praviloma začne pregled državnih pogodb, razpisov, subvencij in financiranja različnih projektov. Če bo novi vladi res uspel strožji nadzor nad porabo javnega denarja, bi se lahko pod drobnogledom znašli tudi milijoni evrov, namenjeni organizacijam z izrazito politično dejavnostjo.
To seveda ne bi smelo pomeniti obračunavanja z vsemi nevladnimi organizacijami. Pomenilo pa bi lahko konec avtomatičnega financiranja projektov, pri katerih so cilji nejasni, rezultati težko merljivi, politična sporočila pa zelo očitna. Javni denar namreč ni nagrada za politično lojalnost.
Od televizijskih studiev do običajnega trga dela?
Prav zato je fotomontaža s kapami hitre prehrane med uporabniki družbenih omrežij sprožila toliko smeha. Namiguje namreč, da bodo morali nekateri ljudje, ki so bili vajeni televizijskih nastopov, okroglih miz in javno financiranih projektov, svojo vrednost nenadoma dokazati tudi na običajnem trgu dela.
Ni težava v nevladnikih, ampak v političnih privilegijih
Ključno vprašanje zato ni, ali potrebujemo nevladne organizacije. Seveda jih potrebujemo. Vprašanje je, ali morajo davkoplačevalci financirati politične kampanje, ideološke projekte in organizacije, ki se predstavljajo kot neodvisne, nato pa dosledno podpirajo eno stran političnega prostora.
Če bo prihodnja oblast uvedla enaka, pregledna in merljiva pravila za vse, bodo kakovostne organizacije lahko delovale naprej. Tiste, katerih glavni program je politični aktivizem, pa bodo morale poiskati zasebne donatorje – ali morda res nekoliko drugačno zaposlitev.
P.O.
