Pogled je čudovit. Kamor koli pogledate, vidite hiše, obkroženo s hribi in z višne 150-ih metrov se vam zdi, kot da imate mesto na dlani.
Pod vami je nogometni štadion, nedaleč stran je naselje Kovači, ki se združi z Baščaršijo, na samem vhodu v stari del mesta pa vas pozdravi majhen vodnjak, ki popotnikom in turistom zagotavlja osvežitev s pitno vodo. Česma je bila zgrajena pred kratkim v spomin na legendo, samo 200 m stran proti jugu pa je v samem sosedstvu nekdanje mestne hiše še čevabdžinica „Petica“.
Od mestne hiše naprej proti hribom se vidi reka Miljacka s priljubljenim kopališčem Bentbašo, ki je poleti vedno polna Sarajevčanov. Na videz in na hitro „nametane“ informacije nimajo logike, vendar so v bistvu lepo povezane z življenjem enega najboljših nogometašev glavnega mesta BiH.
Asim Ferhatović Hase se je rodil 24. januarja 1933 v naselju Kovači, ki je zraslo na majhnem hribčku, kjer je bil čudež najti manjši prostor za brcanje žoge. In vendar jim je nekako uspelo, saj se je Asim kot deček prvih korakov ob žogi naučil ravno tu, ob vznožju sarajevskih hribov.
Ko je bil star 15 let, je začel trenirati za NK Sarajevo, samo nekaj let pozneje pa je že igral za prvo moštvo. Fant je bil izjemno talentiran in v igri je užival kot majhen otrok. To so bili časi, ko so „veliki štirki“ (Crvena zvezda, Partizan, Dinamo, Hajduk) drugi klubi bivše Jugoslavije začeli kazati zobe in NK Sarajevo je s pomočjo Ferhatovića postalo izredno nevaren nasprotnik. Bil je tako uspešen, da je v sezoni 1963/1964 z 19-imi goli postal najuspešnejši strelec jugoslovanske nogometne reprezentance.
S svojimi čarovnijami bi si že zdavnaj zaslužil mesto tudi v reprezentanci, ampak prednost so imeli igralci iz omenjenih velikih klubov. Ko je tedanji selektor Aleksandar Tirnanić zaradi pritiska javnosti le popustil, je nejevoljno vpoklical Asima v nacionalno ekipo, ki je 8. oktobra 1961 igrala tekmo proti Južni Koreji. Ko je Ferhatović vstopil v igro, mu ostali igralci skoraj pol ure niso hoteli podati samo zaradi tega, ker je bil iz Sarajeva.
Asim je naposled sam vzel žogo Korejcem, preigral celotno ekipo z vratarjem vred in žogo pustil na sami črti. Nato se je usmeril proti trenerju in mu rekel: „Zdaj ga pa ti zabij.“ To je bila njegova edina tekma, ki jo je igral za jugoslovansko reprezentanco, ampak s tem se ni obremenjeval.
Enostavno je užival v svojem kraju in ponavadi je zamujal na treninge, saj je s svojimi sosedi in prijatelji najprej imel tekmo malega nogometa, potem bi se okopal v Miljacki in na pol moker odšel na trening.
Njegove sposobnosti so zelo pritegnile pozornost tujcev in v sezoni 1962/1963 je podpisal pogodbo za turški Fenerbahçe. Ponudili so mu ogromno denarja, ampak Ferhatović je za turški klub odigral samo sedem tekem, potem pa je pogodbo prekinil in se vrnil domov. Doma je bil spet srečen in še danes se domačini spominjajo njegovega silovitega udarca na tekmi z Željezničarjem, ko je zadel prečko.
Po zmagi se je z rokama obesil na gol in počena, lesena prečka se je pod njegovo težo zlomila.
Nadaljeval je z odličnimi igrami v domačem prvenstvu in NK Sarajevo je leta 1967 postalo državni prvak. Tiste sezone je Hase s svojo 9-ko na hrbtu tudi zadnjič odigral tekmo v sarajevskem dresu in kasneje je rock skupina „Zabranjeno pušenje“ v spomin, ko je Hase v nedeljo imel zadnjo tekmo, naredila komad z naslovom „Nedjelja, kad je otiš’o Hase“.
Za svoj klub je odigral 235 tekem in dosegel je 99 zadetkov.
Po zaključku nogometne kariere je odprl svojo čevabdžinico z imenom „Devetka“. V restavraciji so veljale dvojne cene: uradne in tiste za njegove prijatelje ter sosede.
Revežem nikoli ni zaračunal. Bil je mehkega srca in vedno je pomagal ljudem v stiski, kar mu je dalo status „očeta siromakov“.
Ko so leta 1984 organizirali zimske olimpijske igre v Sarajevu, je Ferhatović nekaj časa nesel olimpijsko bakljo po mestu.
Po nogometu je živel mirno življenje in mirno je tudi odšel. Umrl je v spanju 25. januarja 1987, samo en dan po rojstnem dnevu, star komaj 54 let.
Pogled iz uvodnega dela je z razgledne ploščadi najvišjega stolpa v BiH, Avaz Twist, in z njega vidite celo Sarajevo. Nogometni štadion je štadion, kjer so se začele zimske olimpijske igre v Sarajevu in danes se imenuje „Štadion Asima Ferhatovića Haseta“.
Kovači par kilometrov stran so naselje, kjer se je rodil Hase, danes pa vas na samem vhodu v Baščaršijo pozdravi vodna pipa, ki so jo postavili ravno v spomin na Ferhatovića.
In, ko se spustite po tlakovanem trgu do „Petice“, boste v bistvu prišli do čevabdžinice, ki je v lasti njegovega nečaka. Na hiši lepo piše tudi “Ferhatović” in s pogledom proti reki si lahko predstavljate, da se je tam včasih kopal tudi sam Asim.
Ko je Ferhatović dal odpoved v Turčiji, se odpovedal bajnim zneskom in rekel, da se mora vrniti v Sarajevo, so ga po vrnitvi domov vprašali, zakaj je to storil. Odgovoril je:
“Ne morem igrati za denar in da mi govorijo, kako bom igral. Hvala jim. Bili so korektni in niso mi povzročali nikakršnih težav. Rekel sem jim, da jaz lahko igram samo v Sarajevu.”
