Primer odpoklica nekdanjega veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja se znova vrača v ospredje. Tokrat zaradi očitkov, da je bila zgodba o “zlorabi depešnega sistema” uporabljena predvsem kot politično orožje proti diplomatu, ki je opozoril na sporno uporabo državnega aparata v času predsedniške kampanje.
V središču zgodbe je depeša, povezana z zbiranjem podpisov za takratno predsedniško kandidatko Natašo Pirc Musar. Po uradnih pojasnilih v državnem zboru je bila v depeši zapisana prošnja kandidatke, naj se na veleposlaništvih objavi njen naslov za zbiranje podpisov volivcev. Ministrstvo za zunanje zadeve je depešo poslalo na veleposlaništva po zaprosilu Ministrstva za notranje zadeve. Tedanja notranja ministrica je bila Tatjana Bobnar.
In prav tu se začne politično občutljivi del zgodbe. Opozicija je že takrat opozarjala, da ni sporno samo vprašanje, kdo je depešo posredoval naprej, ampak predvsem, zakaj se je državni sistem sploh aktiviral za potrebe ene kandidatke v predsedniški tekmi. V razpravi o interpelaciji je bilo iz vrst SDS izrecno navedeno, da ostali kandidati po njihovem mnenju niso bili obveščeni na enak način, zaradi česar naj bi bila Nataša Pirc Musar postavljena v privilegiran položaj.
Ko je zadeva prišla v javnost, se je fokus oblasti hitro premaknil. Namesto da bi se razprava vrtela okoli vprašanja, ali je bilo primerno uporabiti državni komunikacijski sistem za objavo informacij, povezanih s predsedniško kampanjo, je v ospredje stopil Tone Kajzer. Vladajoča stran je trdila, da je šlo za nepooblaščeno razkritje depeše. Po navedbah iz parlamentarne razprave je komisijski vpogled pokazal, da je dokument odprl uporabnik informacijskega sistema Tone Kajzer, nato pa naj bi bila depeša fotografirana manj kot minuto po odprtju.
Toda kritiki odgovarjajo: ali je bil Kajzer res osrednji problem — ali pa je postal le grešni kozel, ker je razgalil neprijetno vprašanje in ravnanje vlade Roberta Goloba? Če je bila vsebina depeše povezana z zbiranjem podpisov za predsedniško kandidatko, potem je legitimno vprašanje, ali je državni aparat deloval nevtralno ali pa je bil uporabljen v korist ene politične opcije.
Vladajoča stran je ves čas vztrajala, da je bil postopek zbiranja podpisov prek veleposlaništev ustaljena praksa in da imajo do tega pravico vsi kandidati. V razpravi je bilo navedeno tudi, da so bile na veleposlaništva posredovane prošnje za zbiranje podpisov še za šest drugih kandidatov na predsedniških volitvah.
A politična senca ostaja. Zakaj? Ker se je v javnosti utrdil vtis, da se je oblast izjemno hitro in ostro odzvala proti diplomatu, precej manj odločno pa na vprašanje, ali je bilo ravnanje ministrstev v času volilne kampanje res brezhibno. Nekdanji predsednik republike Borut Pahor je ob odpoklicu Kajzerja izrazil nezadovoljstvo, ker pred odločitvijo vlade ni bil predhodno seznanjen, ob tem pa je ocenil, da je bil odpoklic nesorazmeren ukrep, saj kršitev po njegovem ni imela neposrednega škodljivega vpliva za slovenske zunanjepolitične interese.
Zgodba je dobila še dodatno politično dimenzijo, ko se je Tatjana Bobnar, ki je bila v času dogajanja notranja ministrica, kasneje zaposlila pri predsednici republike Nataši Pirc Musar. Urad predsednice je 1. marca 2023 sporočil, da je Pirc Musarjeva Bobnarjevo imenovala za svetovalko predsednice republike za človekovo varnost.
To samo po sebi še ni dokaz nepravilnosti. Je pa politično nerodno. Javnost ima pravico vprašati, ali je šlo zgolj za običajno administrativno pomoč kandidatki ali pa za širši vzorec, v katerem se državni aparati, ministrstva in diplomacija prepletajo s političnimi interesi ljudi, ki se pozneje znajdejo v istih krogih oblasti.
Zato primer Kajzer ni zgolj zgodba o eni depeši. Je zgodba o standardih. Če diplomat razkrije dokument, ga oblast odpokliče. Če pa se državni sistem uporabi za komunikacijo, ki koristi eni predsedniški kandidatki, se to razglasi za ustaljeno prakso. Prav ta dvojnost je tisto, kar sproža največ nezaupanja. Ključno vprašanje tako ostaja: je bil Tone Kajzer kaznovan zato, ker je kršil pravila, ali zato, ker je odprl neprijetno temo o uporabi državnega aparata v predsedniški kampanji?
P.O.
