Ministrstvo za kulturo umetnikom plača stanovanje v New Yorku, Berlinu, Londonu ali na Dunaju

NY_New_York
NY_New_York

Slovenski umetniki že več kot četrt stoletja uživajo enega najbolj zavidljivih privilegijev v domači kulturi. Ministrstvo za kulturo jim plača stanovanje v New Yorku, Berlinu, Londonu ali na Dunaju.

Najemnino, komunalne stroške in osnovno opremo krije država. Do nedavnega so zraven dobili še solidan pavšal – v New Yorku do 1.200 evrov, v Berlinu in Londonu do 600, na Dunaju do 300. Vse to za en mesec »ustvarjanja«. Letni okvir programa: okoli 100.000 evrov. Od leta 1998 je skozi te rezidence šlo že več kot 500 ljudi.

Na papirju gre za mednarodno mobilnost, izmenjavo idej in uveljavljanje slovenske kulture v tujini. V praksi pa se postavlja precej bolj neprijetno vprašanje: koliko od tega denarja in ugodnosti se pretvori v kaj konkretnega. 

Program ni odprt za kogarkoli. Prijavijo se lahko ustvarjalci in umetniške skupine s področij:

  • uprizoritvene umetnosti,
  • vizualne umetnosti,
  • arhitekture in oblikovanja,
  • glasbene umetnosti,
  • intermedijske umetnosti,
  • filma in avdiovizualne kulture,
  • knjige

Izbor opravi strokovna komisija Ministrstva za kulturo na podlagi prijavljenega projekta. To v praksi pomeni, da imajo prednost tisti, ki že znajo napisati prepričljivo prijavo, imajo mednarodne kontakte ali delujejo v krogih, ki so komisiji znani.

Rezultat? Program formalno pokriva širok spekter umetnosti, a v resnici ga najlažje koristijo tisti, ki so že del sistema – bolj uveljavljeni, bolje povezani, manj prekarni. Samostojni delavci v kulturi, ki težje krijejo lastne stroške ali nimajo pripravljenih partnerskih dogovorov, so po zadnjih spremembah še bolj odrinjeni.

Kaj točno dobijo?

Stanovanje je zagotovljeno. To je glavna ugodnost. Pavšal je bil doslej namenjen poti, bivanju in »drugim stroškom«. V New Yorku je to pomenilo, da je umetnik dobil praktično plačano bivanje v enem najdražjih mest na svetu plus denar za življenje. V Berlinu in Londonu nekoliko manj, a še vedno solidno.

V zadnjih spremembah (za leto 2027) so pavšale občutno znižali – New York na 700, Berlin/London na 300, Dunaj na 150 evrov – in jih omejili predvsem na potne stroške. Ministrstvo to utemeljuje z jasnejšimi merili in »učinkovitejšim uresničevanjem javnega interesa«. 

Sistem je tak, da tisti, ki že imajo kontakte, projekte in sposobnost pisati prepričljive prijave, lažje pridejo skozi. Tisti, ki delajo bolj lokalno, prekarno ali manj »mednarodno«, težje. 

Koliko od teh enomesečnih bivanj se je res pretvorilo v trajnejše mednarodne povezave, razstave, knjige, predstave ali vidnejšo prisotnost slovenske umetnosti v tujini? Koliko jih je ostalo pri »navdihu« in lepih fotografijah iz Brooklyna ali Kreuzberga?

V medijih se redno pojavljajo očitki, da gre za subvencionirane počitnice ali za nagrade ideološko bližnjim. Ti očitki so pogosto politično motivirani, a niso povsem brez osnove. 

Resnična vrednost rezidenc ni v tem, da nekdo mesec dni živi v New Yorku. Vrednost bi bila, če bi se jasno merilo, kaj se iz tega rodi: sodelovanja, prevodi, gostovanja, trajnejše mreže. Če bi bili pogoji takšni, da bi program dejansko odpiral vrata tudi tistim, ki niso že del mednarodnega kroga. In če bi bila poročila o rezultatih bolj javna in kritična, ne le seznam imen.

Dokler ostaja pri »krepitev ustvarjalnosti prek mobilnosti«, bo program še naprej deloval kot blagodaten, a precej netransparenten privilegij. Slovenski umetniki ga seveda sprejemajo – kdo ga ne bi. Vprašanje za davkoplačevalce in kulturno politiko pa ostaja: koliko od teh ugodnosti in denarja se dejansko vrne v širšo kulturno produkcijo, in koliko ostane v privatni izkušnji enomesečnega bivanja v tujini.

Odgovor ni nujno, da je program slab. Je pa očitno, da je njegova javna upravičenost precej bolj krhka, kot bi želeli njegovi zagovorniki. 

Portal OS