Evropo pretresa val množičnih protestov, ki se je začel zaradi nezadovoljstva mladih z razmerami v šolstvu, draginjo in stanovanjsko krizo. Toda prizori iz Francije, Italije in Belgije razkrivajo tudi precej temnejšo plat dogajanja: požige, razbijanje izložb, ropanje trgovin in napade na policiste. Na RTV Slovenija so v oddajah Utrip in Marcel poudarjali predvsem socialne vzroke nezadovoljstva. Ob tem se postavlja pomembno vprašanje: ali lahko javna televizija razlaga razloge za proteste, ne da bi enako jasno opozorila tudi na posledice nasilja?
Marcel razpravljal o jezi mladih, evropska mesta pa so se spopadala z izgredi
V oddaji Marcel, ki jo vodi Marcel Štefančič, sta 19. oktobra o evropskih protestih govorila tudi kolumnist Janez Markeš in sociolog Gorazd Kovačič.
Delimo
— Janez Janša (@JJansaSDS) October 31, 2026
Po povzetku njunega nastopa, ki ga je objavil portal Zanima.me, je Markeš poudarjal, da mladih na ulice ne ženejo toliko ideološka prepričanja kot konkretne življenjske težave, predvsem draginja, nedostopna stanovanja in negotova prihodnost. Kovačič je razpravljal o slabih razmerah v šolstvu ter opozoril, da bi lahko nezadovoljstvo mladih ob določenih odločitvah oblasti spodbudilo proteste tudi v Sloveniji. Vse to so legitimne teme za razpravo.
Toda obstaja pomembna razlika med razumevanjem razlogov za nezadovoljstvo in opravičevanjem nasilnega ravnanja. In vse kar je sledilo zatem je bilo le golo ropanje in uničevanje Evrope – ne s strani mladih ali pa študentov, ampak tudi s strani migrantov.
Prav slednje vprašanje bi si zaslužilo posebno pozornost, saj so se protesti v nekaterih evropskih mestih sprevrgli v resne varnostne incidente.
Reuters: Gorele javne stavbe, izropane trgovine, policisti pod napadi
Dogajanje v Franciji 17. oktobra 2026 kaže, kako močno se lahko množični protesti zaostrijo. Po poročanju Reutersa se je protestov po podatkih francoskega notranjega ministrstva udeležilo približno 550.000 ljudi. Veliko udeležencev je demonstriralo mirno, toda posamezne nasilne skupine so napadale javne stavbe, razbijale izložbe in ropale trgovine.
V Limogesu je izbruhnil požar na mestni hiši, v Marseillu so nasilneži vdrli v občinsko stavbo, v Lyonu pa so zažgali turistično pisarno. Napadeni so bili tudi policisti in policijska vozila. Francoski premier Sébastien Lecornu je odgovornost za velik del nasilja pripisal skrajno levim skupinam in kriminalcem, predsednik Emmanuel Macron pa je napovedal pregon storilcev.
V prvih uradnih poročilih so oblasti navajale približno 1.200 prijetih oseb, število pa se je ob nadaljnjih policijskih ukrepih še povečalo.
Teh dogodkov ni mogoče opisati zgolj kot mirno izražanje socialnega nezadovoljstva. Ropanje trgovin in zažiganje javne infrastrukture sta kaznivi dejanji, ne glede na politične ali socialne zahteve storilcev. Zakaj bi si želeli, da to pride v Slovenijo?
Nasilje tudi v Italiji: Milano, Torino in Bologna
Podobni prizori so se 17. in 18. oktobra odvijali tudi v Italiji. V Milanu so zamaskirani izgredniki policiste obmetavali s steklenicami in pirotehničnimi sredstvi, postavljali barikade ter povzročali škodo v mestnem središču. Po poročanju italijanskih medijev je bilo poškodovanih več protestnikov in policistov, pridržanih pa več kot 50 mladih.
Do nasilnih spopadov je prišlo tudi v Torinu, Bologni in Bergamu. Italijanska premierka Giorgia Meloni je nasilje obsodila, milanski župan Giuseppe Sala pa je poudaril, da je mogoče razumeti nezadovoljstvo zaradi življenjskih stroškov, vendar to ne opravičuje napadov na policijo in uničevanja mesta. Prav takšna razlika bi morala biti jasno predstavljena tudi v medijskih razpravah.
So to sploh še študentski protesti?
Odgovor ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled. Francosko protestno gibanje se je konec septembra res začelo med dijaki, ki so opozarjali na slabo stanje šolskih stavb, pomanjkanje učiteljev in težave pri vpisovanju na univerze. Toda gibanje se je nato precej razširilo.
Pridružili so se mu študenti, sindikati, rumeni jopiči, različni politični aktivisti in drugi nezadovoljni državljani, pa tudi ilegalni migrantje. V takšnih razmerah se lahko na istem območju znajdejo ljudje z zelo različnimi nameni.
Nekateri zahtevajo spremembe v izobraževanju, drugi višje plače in dostopnejša stanovanja, tretji nasprotujejo vladi, nekateri posamezniki pa množično zbiranje izkoristijo za nasilje in kraje.
Zato je lahko oznaka »študentski protesti« pravilna za nastanek gibanja, ne pove pa celotne zgodbe o vseh udeležencih in njihovem ravnanju.
Prav tako ni pošteno vseh študentov označiti za izgrednike zgolj zato, ker so nasilne skupine izkoristile proteste.
Kaj pa migranti? Preverjanje razkriva pomembno razliko
V javnosti so se pojavile tudi trditve, da naj bi bili za večino ropanja in uničevanja odgovorni migranti. Vendar takšna splošna trditev za Francijo po doslej objavljenih podatkih ni dokazana. Associated Press je preveril navedbe, ki so jih širili tudi nekateri ameriški politiki, in ugotovil, da francoska policija za nasilje ni uradno označila nobene posamezne priseljenske ali verske skupine. Nekoliko drugačna slika prihaja iz Italije.
Milanska policija pa je navedla, da so bili med udeleženci nasilnih dogodkov tudi tuji državljani in naturalizirani potomci priseljencev. Vendar so italijanski predstavniki opozorili, da so za natančne ugotovitve o ozadju in motivih storilcev potrebne dodatne preiskave.
To pomeni, da je v razpravi o nasilju smiselno govoriti o konkretnih storilcih, policijskih ugotovitvah in kaznivih dejanjih, ne pa samodejno pripisovati krivde celotnim skupinam prebivalstva.
RTV mora postavljati tudi neprijetna vprašanja, a ne sme spodbujati k nasilju v domovini
Posebno pozornost je pritegnil tudi Utrip na TV Slovenija. Po poročanju portala Zanima.me je novinarka Vanja Kovač oddajo sklenila z mislijo, da lahko ljudje, ki presežejo medsebojne razlike in se povežejo za skupno dobro, zatresejo oblast.
Takšna misel sama po sebi ni poziv k nasilju. Protestiranje je namreč legitimna demokratična pravica. Toda ob prizorih gorečih stavb, izropanih trgovin in nasilnih spopadov se odpira vprašanje, ali mora javna televizija ob pozivih k družbenemu povezovanju izrecneje opozarjati tudi na mejo med mirnimi demonstracijami in nasilnim ravnanjem.
Ob razpravah, kakršna je potekala v oddaji Marcel, bi bilo zato pomembno slišati tudi odgovore na druga vprašanja: Kdo je odgovoren za uničeno javno infrastrukturo? Kdo bo povrnil škodo trgovcem? Kako preprečiti, da nasilne skupine ne bi zlorabljale legitimnih protestov? In kako zaščititi tako pravico do demonstracij kot varnost ljudi, ki v njih ne sodelujejo?
Predmet kritične presoje je predvsem način, kako so proteste razlagali posamezni komentatorji in kako jasno so ob tem ločili socialne vzroke od nesprejemljivih dejanj.
Razumeti nezadovoljstvo ne pomeni opravičevati nasilja
Evropska mladina se srečuje z resnimi težavami. Visoke najemnine, negotove zaposlitve, slabi pogoji v šolah in drago življenje niso izmišljeni problemi. Reuters je konec oktobra poročal, da številni mladi protestniki po Evropi prav te težave navajajo kot razloge za svoje nezadovoljstvo.
Toda tudi najresnejša družbena kriza ne daje nikomur pravice do ropanja, požiganja in napadov na druge ljudi. Javna RTV ima pri obravnavi takšnih dogodkov posebno odgovornost. Njena naloga ni zgolj predstaviti razlogov za proteste ali razpoloženja njihovih udeležencev, temveč javnosti pomagati razumeti celotno dogajanje, vključno z nasiljem, odgovornostjo storilcev in posledicami za prebivalce.
Pravica do protesta in odgovornost za nasilje se ne izključujeta. Obstajati morata hkrati.
In prav to razliko je treba jasno poudarjati, ko evropske ulice pretresajo množične demonstracije, ki se ponekod spreminjajo v nasilne izgrede.
P.O.
