»Lubi Slouenci!« Tako je Primož Trubar pred skoraj petimi stoletji nagovarjal svoje rojake. Njegova slovenščina je bila precej drugačna od današnje. Namesto človek je pisal »zhlouik«, namesto in »inu«, beseda Slovenci pa je bila zapisana kot »Slouenci«. Toda čeprav se nam njegov jezik danes zdi nenavaden, je prav Trubar s svojimi knjigami postavil temelje slovenskega knjižnega jezika. Bi znali prebrati, kaj je napisal?
Lubi Slouenci! Tako se je začela zgodba slovenskih knjig
Leta 1550 je Primož Trubar izdal dve knjigi, ki sta za vedno zaznamovali zgodovino slovenskega naroda: Katekizem in Abecednik. Danes ju poznamo kot prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku. Toda njuna vsebina je bila na prvi pogled precej drugačna od besedil, ki jih beremo danes.
Poglejmo del naslova Trubarjevega Abecednika iz leta 1550:
»Ane Buquice, is tih ſe ty Mladi inu preproſti Slouenci mogo lahku vkratkim zhaſu brati nauuzhiti.«
V današnji slovenščini:
»Knjižice, iz katerih se lahko mladi in preprosti Slovenci v kratkem času naučijo brati.«
Zanimivo, kajne? Čeprav je zapis videti skoraj kot tuj jezik, hitro ugotovimo, da so besede precej podobne današnjim. Trubar je na primer uporabljal besedo inu namesto in, lahku namesto lahko in Slouenci namesto Slovenci.
Človek je bil »zhlouik«, nebesa pa so ostala nebesa
Še en lep primer njegovega jezika najdemo v Katekizmu iz leta 1550. Na naslovnici je zapisano:
»Anu kratku Poduuzhene ſkaterim vſaki zhlouik more v nebu pryti.«
V današnji slovenščini bi to zapisali približno takole:
»Kratek pouk, s katerim lahko vsak človek pride v nebesa.«
Beseda zhlouik je označevala človeka, pryti je pomenilo priti, anu pa eno oziroma neko. In če stavek preberemo nekoliko počasneje, ugotovimo, da njegova osnovna zgradba sploh ni tako tuja. Skoraj petsto let pozneje še vedno uporabljamo številne besede, ki jih je poznal že Trubar. Spremenili so se predvsem njihov zapis, nekatere slovnične oblike in del besedišča.
Zakaj Trubar ni uporabljal črk Č, Š in Ž?
Trubar je imel težavo, ki si jo danes težko predstavljamo. Slovenščina je imela glasove, za katere v običajni latinski abecedi ni bilo posebnih črk. Kako torej zapisati besedo človek, če nimaš črke Č?
Trubar je sprva uporabljal pisavo in pravopisne rešitve, ki so se opirale na nemško tiskarsko tradicijo, pozneje pa je prešel na latinico in razvijal svoj način zapisovanja slovenskih glasov. Zato je za nekatere glasove uporabljal kombinacije črk.
Na primer:
»zh« je lahko označeval današnji glas č, »sh« pa š ali ž. Črki u in v sta se pogosto uporabljali drugače kot danes.
Tudi črka »ſ«, ki je videti podobna današnji črki f, je posebna oblika dolgega s, kakršno so uporabljali v starejših tiskih.
Trubarjeva pisava še ni bila povsem enotna. Svoj pravopis je skozi desetletja spreminjal in izboljševal. Šele pozneje se je uveljavila bohoričica, pisava, ki jo je leta 1584 sistematično predstavil Adam Bohorič. Današnje črke č, š in ž so se uveljavile v 19. stoletju z gajico.
Trubar je razmišljal, kako zapisati slovenščino, da jo bodo ljudje razumeli
Morda najbolj zanimiv je odlomek iz predgovora k njegovemu prevodu Matejevega evangelija iz leta 1555. Trubar je zapisal:
»Mi smo, Bug vei, dosti smishlouali, skakuomi puhstabi to nasho bessedo bi mogli prou … pissati.«
V sodobnem jeziku nam sporoča, da so veliko premišljevali, s katerimi črkami bi lahko slovensko besedo pravilno in razumljivo zapisali.
Z drugimi besedami: ukvarjal se je z vprašanjem, s katerim so se pozneje srečevale številne generacije slovenskih jezikoslovcev: kako ustvariti pisavo, ki bo čim bolje odražala govorjeni jezik. V njegovem času namreč ni bilo slovenske slovnice in pravopisa v obliki, kakršno poznamo danes. Pri tem ni šlo le za izbiro črk, temveč tudi za vprašanje, katera različica slovenščine bo najprimernejša za tiskane knjige.
Je Trubar pisal v ljubljanščini ali dolenjščini?
Trubar se je rodil na Rašici pri Velikih Laščah, zato je zelo dobro poznal dolenjske govore. Toda velik del svojega življenja je preživel tudi v Ljubljani, kjer se je srečeval z nekoliko drugačnim načinom govorjenja.
Jezikoslovci ugotavljajo, da je njegov knjižni jezik temeljil predvsem na tedanjem ljubljanskem govoru, v katerem so bile prisotne tudi prvine dolenjščine. Pomembno je, da ni želel pisati zgolj za prebivalce ene pokrajine. Njegov cilj je bil, da bi knjige razumelo čim več ljudi, ki so govorili slovensko. Prav v tem je bila njegova velika zasluga: iz govorjenega jezika je začel oblikovati širše razumljiv knjižni jezik.
Bi Trubar danes razumel nas?
To je eno najzanimivejših vprašanj. Če bi se Trubar danes nenadoma pojavil v Ljubljani, bi ga presenetilo marsikaj, tudi naš način govorjenja. Naš jezik vsebuje številne besede, ki jih v 16. stoletju niso poznali, saj takrat ni bilo avtomobilov, računalnikov, telefonov ali interneta. Tudi nekatere stare slovnične oblike in izrazi so izginili iz vsakdanje rabe. Toda osnovno besedišče slovenščine je ostalo prepoznavno.
Besede za človeka, Boga, nebo, življenje, vero, ljubezen in številne druge pojme imajo še danes podobne oblike. Če bi Trubarja poslušali govoriti, bi lahko razumeli marsikaj, čeprav bi nam njegovo narečje, izgovarjava in način izražanja verjetno povzročali težave. Pri branju izvirnega tiska pa bi bila ovira še večja, saj bi se morali najprej navaditi na stare črke.
Kdo je ustvaril slovenski jezik?
Naši predniki so slovensko govorili že stoletja pred Trubarjem. O tem pričajo tudi Brižinski spomeniki, najstarejša ohranjena daljša slovenska besedila, ki so nastala okoli leta 1000. Velika Trubarjeva zasluga pa je, da je postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in dokazal, da je mogoče v slovenščini pisati, tiskati, poučevati in širiti zahtevnejše vsebine.
Njegovo delo so nadaljevali številni protestantski pisci, med njimi Sebastijan Krelj, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin, ki je leta 1584 izdal celoten prevod Svetega pisma v slovenščino.
Skoraj pet stoletij pozneje njegove besede še vedno živijo
Ob dnevu reformacije, ki ga v Sloveniji praznujemo 31. oktobra, se zato ne spominjamo zgolj pomembnega verskega gibanja. Spominjamo se tudi trenutka, ko je slovenščina z izidom prvih knjig dobila novo kulturno vlogo.
Trubarjeva pisava se nam danes morda zdi nenavadna, njegove besede pa nekoliko starinske. Toda za njimi se skriva nekaj izjemnega. Pred skoraj petsto leti je človek, ki je govoril jezik naših prednikov, začel iskati način, kako ga zapisati, da bi ga lahko brali tudi drugi. In prav iz teh nenavadno zapisanih besed je zrasla bogata slovenska knjižna tradicija, ki jo poznamo danes.
Zato je ob dnevu reformacije vredno ponovno pogledati Trubarjeve besede:
»Lubi Slouenci!« Skoraj pet stoletij pozneje jih še vedno razumemo. In to je morda najlepši dokaz, kako močno nas povezuje naš jezik.
P.O.
