Referendumi imajo eno posebno lastnost: prisilijo nas, da se odločimo. Ne moremo ostati pri splošnem občutku, da »bi moralo biti drugače«, ampak moramo obkrožiti konkreten odgovor. 11. oktobra bom zato glasovala 4 × ZA.
Ne zato, ker bi verjela, da bodo štirje odgovori čez noč rešili vse težave države. Tega ne zmore nobena glasovnica, pa naj jo politični marketing še tako zavije v bleščeč papir. Glasovala bom ZA, ker želim jasno povedati, kakšno državo si želim in kaj od nje pričakujem.
Pri parlamentarni preiskavi bom glasovala ZA, ker od politike pričakujem odgovornost. Če nekdo odloča o javnem denarju, državnih podjetjih, zakonih in milijardnih poslih, mora biti pripravljen odgovoriti tudi na neprijetna vprašanja. Parlamentarna preiskava je namenjena prav ugotavljanju politične odgovornosti. Ne sme biti orožje za obračunavanje z nasprotniki, toda prav tako ne sme postati postopek, ki ga je mogoče ustaviti takoj, ko se vprašanja približajo nekomu politično močnemu.
Zame mora biti merilo preprosto: enaka pravila za vse. Če je preiskava dopustna, ko preiskujemo eno politično stran, mora biti enako dopustna tudi takrat, ko se pod drobnogledom znajde druga.
Pri socialni pomoči bom glasovala ZA, ker solidarnosti ne razumem kot enosmerne ulice.
Socialna država mora pomagati človeku, ki je bolan, invaliden, v stiski ali zaradi objektivnih razlogov ne more delati. O tem zame ni nobenega dvoma Toda če je človek zdrav, delovno sposoben in nima objektivnih ovir, se mi ne zdi nič nepoštenega v pričakovanju, da po svojih močeh tudi sam nekaj prispeva skupnosti. Denar za socialno pomoč namreč ne pade z neba. Nekdo ga je prej zaslužil, od njegove plače so bili plačani davki in prispevki.
Zato je pomembno razlikovati med tistim, ki ne more, in tistim, ki noče. Država, ki tega razlikovanja ne zna narediti, ni ne pravična ne socialna. Je samo slabo organizirana.
Pri lokalni volilni pravici bom glasovala ZA, ker menim, da državljanstvo nekaj pomeni.
Državljanstvo ni samo dokument v predalu. Pomeni pripadnost politični skupnosti, pravice in tudi odgovornost za njeno prihodnost. Zato podpiram ureditev, po kateri o županih in občinskih svetnikih odločajo slovenski državljani in državljani drugih držav Evropske unije.
To ne pomeni nespoštovanja ljudi, ki so se priselili v Slovenijo, tukaj delajo in živijo. Prav nasprotno. Vsakega človeka je treba obravnavati dostojanstveno. Toda spoštovanje človeka in vprašanje, kdo ima politično volilno pravico, preprosto nista ista stvar.
Pri RTV-prispevku bom glasovala ZA ukinitev obveznega prispevka, ker želim drugačen odnos do denarja ljudi.
Javni medij ima pomembno vlogo. Potrebujemo kakovostne kulturne, izobraževalne, otroške in informativne vsebine. Potrebujemo tudi novinarstvo, ki zna oblasti postavljati neprijetna vprašanja. Toda prav zaradi tega mora biti javni medij verodostojen, pluralen in predvsem odgovoren do ljudi, ki ga financirajo. Obvezno plačevanje samo po sebi še ne zagotavlja kakovosti.
Od novega sistema zato pričakujem dve stvari: več preglednosti pri porabi denarja in jasen odgovor, kako bodo financirani programi javnega pomena. Sprememba financiranja ne sme pomeniti uničenja javnega servisa, mora pa pomeniti konec logike, da je mogoče od ljudi denar zahtevati brez resne razprave o kakovosti in odgovornosti.
To so moji štirje razlogi. Ne pričakujem čudeža. Pričakujem pa državo, v kateri ima odgovornost težo, delo vrednost, državljanstvo pomen in javni denar lastnika.
Lastnik tega denarja pa nista politika in država. Lastniki smo ljudje, ki ga vsak mesec zaslužimo. Zato bom glasovala 4 × ZA.
M.M.
