Kjer so na oblasti socialisti in druge leve stranke oz. vlade, se pogosto ponavlja enak vzorec: veliko besed o solidarnosti, človekovih pravicah in vključevanju, precej manj pa odločnosti pri varovanju meje in vračanju ljudi, ki nimajo pravice ostati. Toda država, ki ne izvaja lastnih pravil, ne deluje humano – samo ustvarja nov trg za tihotapce.
Španija je ponovno v središču razprave zaradi množičnih nezakonitih prihodov v Ceuto. Kritiki socialistične vlade se upravičeno sprašujejo, zakaj država, ki ima policijo, vojsko, evropsko zakonodajo in sklenjeno sodelovanje z Marokom, vedno znova deluje, kot da je ob nenadnem pritisku nemočna. Odgovor ni samo v zakonih. Gre predvsem za politično voljo.
Ko je odločnost razglašena za »nestrpnost«
Leve vlade migracije pogosto obravnavajo predvsem kot humanitarno in socialno vprašanje. V ospredje postavljajo sprejem, nastanitev, postopke in integracijo. Vse to je potrebno za ljudi, ki dejansko potrebujejo mednarodno zaščito.
Težava nastane, ko se razlika med beguncem, prosilcem za azil, ekonomskim migrantom in osebo, ki je nezakonito prestopila mejo, v javni razpravi namenoma zabriše.
Kdor zahteva nadzor meje, je hitro označen za skrajneža. Kdor zahteva učinkovite vrnitve, naj bi bil brezčuten. Medtem pa tihotapske združbe zelo dobro razumejo sporočilo evropske neodločnosti: če človek enkrat pride na ozemlje EU in se njegovo vračanje vleče več mesecev ali let, obstaja velika možnost, da bo ostal. Takšen sistem ne odvrača nezakonitih prihodov, ampak jih spodbuja.
Toda trditev, da Španija samo odpira vrata, ni povsem točna
Uradne številke kažejo bolj zapleteno sliko. Od začetka januarja do konca julija 2026 je v Španijo po morski in kopenski poti nezakonito prispelo 17.097 ljudi, kar je 15,7 odstotka manj kot v istem obdobju leta 2025. Prihodi po morju so se zmanjšali za 30,8 odstotka, na Kanarske otoke pa za skoraj 60 odstotkov.
To pomeni, da socialistična vlada vendarle izvaja določene ukrepe, predvsem s sodelovanjem z državami izvora in tranzita.
Toda hkrati je na kopenski meji v Ceuti in Melilli prišlo do eksplozije prihodov. Do 31. julija 2026 je bilo zabeleženih 4.182 prihodov, kar je 161,2 odstotka več kot leto prej. Samo v Ceuti je število naraslo s 1.452 na 3.835 oziroma za 164,1 odstotka, pri čemer najnovejši podatki dveh kritičnih dni sploh še niso bili vključeni.
Prav ta kontrast je razlog za jezo javnosti. Oblasti se hvalijo s skupnim padcem prihodov, prebivalci Ceute pa na ulicah gledajo posledice nenadnega zloma nadzora.
Evropa je pravila zaostrila – izgovorov je vse manj
Novi evropski pakt o migracijah in azilu se uporablja od 12. junija 2026. Uvedel je obvezno evidentiranje in preverjanje ljudi, ki nezakonito prestopijo zunanjo mejo EU, varnostne in zdravstvene preglede ter pospešene postopke na meji za prosilce iz držav z nizko stopnjo priznavanja zaščite, ljudi, ki zavajajo oblasti, in osebe, ki pomenijo varnostno tveganje.
Po zavrnitvi prošnje naj bi bila skupaj z negativno azilno odločbo izdana tudi odločba o vrnitvi. Namen novega sistema je preprečiti, da bi ljudje po večletnih postopkih preprosto izginili v notranjosti Evropske unije.
Maroko je bil uvrščen tudi na skupni evropski seznam varnih izvornih držav. To državam omogoča hitrejše obravnavanje prošenj državljanov Maroka in lažje zavračanje očitno neutemeljenih zahtevkov.
Vsaka oseba ima pravico do individualne obravnave, če zaprosi za azil. Prepovedano je kolektivno izganjanje, prav tako pa človeka ni dovoljeno vrniti v okolje, kjer bi mu grozili preganjanje, mučenje ali druga resna nevarnost. Status varne države pomeni hitrejši postopek in domnevo, da je država načeloma varna – ne pa ukinitve pravice do presoje konkretnega primera.
Pravilna zahteva zato ni »izgnati vse brez postopka«, temveč: vsakega takoj evidentirati, prošnjo hitro obravnavati in vse, ki nimajo pravice ostati, tudi dejansko vrniti.
Zakaj potem vrnitve še vedno ne delujejo?
Največja evropska težava že dolgo ni pomanjkanje odločb, ampak njihovo izvrševanje. Država izvora mora osebo sprejeti, pogosto mora potrditi njeno identiteto in izdati potovalne dokumente. Migranti lahko prikrijejo dokumente ali državo izvora, postopki pa se zavlečejo zaradi pritožb, pomanjkanja nastanitvenih zmogljivosti in slabega sodelovanja med državami.
Toda politična oblast se za temi težavami ne more neskončno skrivati. Naloga vlade je, da sklene učinkovite sporazume o ponovnem sprejemu, zagotovi dovolj policistov in uradnikov ter izvede vrnitev takoj, ko je odločba pravnomočna.
EU je junija 2026 dosegla tudi začasni politični dogovor o skupnem sistemu vračanja, ki naj bi okrepil sodelovanje med državami članicami, obveznost sodelovanja oseb v postopku in možnost vzpostavljanja centrov za vračanje zunaj EU. Besedilo je moralo po dogovoru prestati še formalno potrditev.
Avstralija je poslala sporočilo, ki ga razumejo tudi tihotapci
Avstralski model je temeljil na izredno jasnem sporočilu: oseba, ki poskuša brez dovoljenja prispeti po morju, se v Avstraliji ne bo naselila. Plovila prestrezajo, ljudi vračajo ali jih premeščajo v regionalne centre za obravnavo. Avstralska operacija Sovereign Borders še danes javno sporoča, da imajo nezakoniti prihodi po morju »nič možnosti« za uspeh.
Prav jasnost in doslednost sta zmanjšali privlačnost nevarne poti za tihotapske združbe. Toda evropske države avstralskega sistema ne morejo preprosto prekopirati. Španija ima kopensko mejo z Marokom, zavezujejo jo pravo EU, Evropska konvencija o človekovih pravicah in azilna zakonodaja. Avstralska politika centrov zunaj države je bila poleg tega deležna resnih kritik zaradi dolgotrajnega pridržanja, duševnih posledic in ravnanja z begunci.
Iz Avstralije je zato smiselno prevzeti predvsem načelo: nezakonit vstop ne sme postati zanesljiva pot do trajnega bivanja.
Sočutna država mora biti tudi odločna država
Evropa mora zaščititi ljudi, ki resnično bežijo pred vojno in preganjanjem. Hkrati pa nima obveznosti sprejeti vsakega človeka, ki si želi boljšega življenja in se odloči priti mimo zakonitih poti.
Ko vlade zaradi politične korektnosti zavlačujejo z vračanjem, naredijo škodo vsem: domačemu prebivalstvu, zakonitim migrantom, dejanskim beguncem in celo ljudem, ki jih tihotapci pošljejo na nevarno pot.
Španija ima po novem bistveno več pravnih orodij za nadzor meje, pospešene postopke in vračanje zavrnjenih prosilcev. Nima pa pravice izvajati kolektivnih izgonov brez individualne presoje.
Ključno vprašanje zato ni, ali zakon dopušča ukrepanje. Ključno vprašanje je, ali ima socialistična vlada politični pogum, da zakon dosledno izvaja – tudi takrat, ko jo bodo aktivisti zaradi tega obtožili nehumanosti.
Kajti meja, ki obstaja samo na zemljevidu, v resnici ni meja. In politika, ki ne ločuje med zakonitim azilom ter nezakonitim vstopom, ni solidarnost, ampak recept za nov kaos.
