Komaj dobre tri mesece po izvolitvi Zorana Stevanovića na položaj predsednika državnega zbora se začenja prvi resni poskus njegove politične odstranitve. Poslanske skupine Svobode, SD in Levice bodo vložile predlog za njegovo razrešitev ter mu očitale kršenje ustavnega reda pri odločanju o opozicijskih parlamentarnih preiskavah.
Uradna razlaga opozicije je jasna: državni zbor bi moral na zahtevo najmanj tretjine poslancev odrediti parlamentarno preiskavo, koalicijska večina pa je to preprečila z zavrnitvijo dnevnega reda. Stevanović je glasoval proti dnevnemu redu in se tako po mnenju opozicije osebno vključil v domnevno kršenje ustave in poslovnika. Luka Mesec ga je že v začetku julija javno obtožil, da je pri vodenju seje ignoriral opozorila poslancev in težave z glasovalnimi napravami.
Toda politično ozadje je precej širše. Stevanović je postal predsednik državnega zbora z 48 glasovi, predvsem s podporo SDS, NSi, Demokratov in svoje Resnice. Njegova stranka je nato podprla Janeza Janšo za mandatarja, čeprav formalno ni vstopila v koalicijo in se še naprej predstavlja kot opozicijska stranka. V medijih se tako začenja “sezona kislih kumaric”, kot to imenuje vplivnik Jan Macarol.
Napadi so se začeli praktično takoj
Stevanović je bil za del leve politike in njej naklonjenih komentatorjev nesprejemljiv že v trenutku izvolitve. Takratni premier Robert Golob je njegovo izvolitev označil za slab dan za politiko in zaupanje, saj je Stevanović pred volitvami zagotavljal, da z Janezom Janšo ne bo sodeloval.
Posebej ostri so bili tudi nekateri zapisi in komentarji v Delu. Ali Žerdin in Janez Markeš sta Stevanovića takoj po izvolitvi opisala kot človeka, ki naj za funkcijo predsednika državnega zbora ne bi bil moralno primeren. Nekaj dni pozneje je Markeš trdil, da je parlament v rokah človeka, ki nima bontona, kasneje pa je Resnico označil za primer stranke, pri kateri naj bi obstajal velik razkorak med besedami in dejanji.
Takšni izrazi presegajo običajno kritiko posamezne parlamentarne odločitve. Ustvarjajo podobo človeka, ki naj ne bi bil samo politično sporen, temveč osebnostno in moralno nevreden funkcije. Prav tu se odpira vprašanje, ali spremljamo zgolj upravičen nadzor nad predsednikom parlamenta ali že širšo kampanjo njegove politične diskreditacije.
Od »antijanšizma« do »antistevanovićevstva«?
Janez Janša je bil dolga leta osrednja tarča slovenskega političnega in medijskega prostora. Številne stranke so svojo identiteto gradile predvsem na zagotovilu, da z njim ne bodo nikoli sodelovale. Ko je Janša kljub temu sestavil novo vlado, se je del pozornosti očitno preusmeril na človeka, ki mu je pomagal do potrebne parlamentarne podpore.
Stevanović je za levico nevaren predvsem zato, ker prihaja iz protestnega in sistemsko kritičnega okolja, iz katerega je prej črpala tudi sama. Njegova Resnica govori o nižjih davkih, boju proti korupciji, nasprotovanju političnim elitam in več neposrednega odločanja državljanov. Ko je takšna stranka omogočila nastanek Janševe vlade, je v očeh nekdanjih političnih zaveznikov postala izdajalka.
V tem smislu lahko zahtevo za razrešitev razumemo kot nadaljevanje znanega političnega vzorca: kdor sodeluje z Janšo, mora biti najprej razglašen za neverodostojnega, nato moralno problematičnega in nazadnje še odstranjen s položaja. To je komentatorska razlaga dogajanja, ne dokaz usklajene zarote, vendar zaporedja ostrih medijskih napadov in političnih potez ni mogoče preprosto prezreti.
Ustavni pomisleki so resni, a odgovornost ni samo njegova
Pošteno je priznati, da vprašanje parlamentarnih preiskav ni izmišljeno. Tudi več ustavnih pravnikov je ocenilo, da državni zbor preiskave, ki jo zahteva zadostno število poslancev, ne bi smel preprečiti zgolj z zavrnitvijo dnevnega reda. Toda o dnevnem redu ni odločal Stevanović sam. Odločala je parlamentarna večina. Predsednik državnega zbora vodi sejo, ne more pa sam ustvariti potrebnih glasov. Zahteva po njegovi osebni razrešitvi zato učinkuje tudi kot poskus, da bi se celotna politična odgovornost koalicije osredotočila na enega človeka.
Prav tako je treba razlikovati med kritiko njegovega vodenja in trditvijo, da je moralno neprimeren, nevreden funkcije ali celo nevaren za demokracijo. Prvo je običajen del parlamentarnega nadzora, drugo pa je že metoda političnega izločanja.
Predlog morda ne bo uspel, politična škoda pa je že narejena
Od slovenske osamosvojitve je bilo vloženih že deset predlogov za razrešitev predsednika državnega zbora, vendar doslej na tak način ni bil razrešen še nihče. Tudi tokrat uspeh predloga ni samoumeven.
Toda glasovanje morda niti ni glavni cilj. Že sama vložitev omogoča več tednov političnih obtožb, medijskih analiz in ustvarjanja vtisa, da je predsednik parlamenta na položaju nezakonito ali moralno neupravičeno.
Po Janezu Janši je tako osrednja tarča postal Zoran Stevanović. Njegova največja politična napaka v očeh opozicijske levice očitno ni samo način vodenja državnega zbora, temveč predvsem dejstvo, da ni ostal tam, kamor so ga želeli postaviti drugi. Namesto rušenja Janševe večine jo je pomagal oblikovati. In tega mu levi, kot kaže, ne nameravajo odpustiti.
P.O.
