Skoraj devet milijonov evrov je izginilo iz načrtovane kulturne blagajne, zdaj pa naj bi posledice znova občutili davkoplačevalci in izvajalci, ki so z državo že podpisali pogodbe. Razkritje velikega primanjkljaja na Ministrstvu za kulturo je na spletu sprožilo plaz jeznih odzivov in vse glasnejše zahteve po temeljitem pretresu financiranja kulturnikov.
Med najbolj udarnimi pozivi se pojavlja zahteva, naj država preneha plačevati socialne prispevke samozaposlenim v kulturi. Kritiki menijo, da sedanji sistem privilegirano skupino postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z obrtniki, podjetniki in drugimi samozaposlenimi, ki morajo svoje prispevke vsak mesec poravnati sami.
»Ukinimo plačevanje prispevkov kulturnikom. Dobri kulturniki lahko živijo od svojega dela,« je mogoče prebrati v enem od pozivov, ki se širi po družbenih omrežjih.
Vprašanje, ki ga zastavljajo državljani, je preprosto in boleče: zakaj mora frizer, električar, programer ali mali podjetnik najprej zaslužiti za svoje prispevke, medtem ko jih nekaterim samozaposlenim v kulturi pokriva državni proračun?
Medtem ‘kulturniku’ Zlatanu še kar plačujemo prispevke.
Morda kdo ve kakšen je vsa ta leta bil njegov doprinos k slovenski kulturi? pic.twitter.com/8nDuz079ru— Dominik Škafar (@SkafarDominik) July 11, 2026
V kulturni blagajni manjka 8,9 milijona evrov
Ministrstvo za kulturo je 8. julija razkrilo, da mu po trenutnih podatkih za poravnavanje zakonskih in pogodbenih obveznosti do konca leta manjka kar 8,9 milijona evrov. Največji primanjkljaj, 3,9 milijona evrov, naj bi nastal prav na postavki za samozaposlene v kulturi. Ministrstvo odgovornost pripisuje povečani porabi prejšnjega vodstva.
Zaradi priprave rebalansa so kulturne izvajalce pozvali, naj začasno ne pošiljajo novih zahtevkov za izplačilo. V javnosti so se pojavila tudi opozorila, da bi se lahko že odobrena sredstva zmanjšala, čeprav imajo prejemniki z državo podpisane pogodbe.
Za kulturnike je to alarm. Za davkoplačevalce pa vprašanje, kako je lahko sistem sploh prišel tako daleč.
Če ministrstvo nekaj mesecev pred koncem leta ugotovi, da mu za redno izpolnjevanje obveznosti manjka skoraj devet milijonov evrov, težave očitno niso več zgolj umetniške. Gre za vprašanje nadzora, načrtovanja porabe in politične odgovornosti.
Zakaj eni sami, drugi pa potrebujejo državno zaščito?
Pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna lahko pridobijo samozaposleni v kulturi, katerih delo je bilo v zadnjih petih letih prepoznano kot izjemen kulturni prispevek ali kot prispevek k razvoju deficitarnega poklica. Ne gre torej avtomatično za vse, ki se razglasijo za umetnike, ampak za pravico, ki se podeljuje pod določenimi pogoji.
Toda prav tukaj kritiki vidijo jedro problema. Zakaj država presoja, kateri samozaposleni si zasluži plačane prispevke, medtem ko mora večina drugih državljanov svojo vrednost vsak mesec dokazovati neposredno na trgu? Zakaj uspešen glasbenik, igralec, fotograf ali publicist potrebuje državno plačane prispevke, če lahko z delom ustvari dovolj prihodkov?
Nasprotniki sistema poudarjajo, da takšna pomoč lahko postane celo žaljiva za uspešne ustvarjalce. Tiste, ki prodajajo knjige, napolnijo dvorane, ustvarjajo iskane predstave, snemajo filme ali svoje storitve uspešno ponujajo naročnikom, država s tem simbolično postavlja v isto vrsto s tistimi, ki brez proračunskega denarja ne bi preživeli. Kritiki zato zahtevajo jasnejšo ločnico med vrhunsko umetnostjo, socialno pomočjo in politično izbranim financiranjem.
Je umetnik poklic ali trajna pravica do proračunskega denarja?
Nihče resen ne zanika pomena kulture. Brez knjig, glasbe, gledališča, filma, muzejev in kulturne dediščine bi bila družba revnejša. Toda kultura ne more biti čarobna beseda, ob kateri prenehajo veljati vprašanja o odgovornosti, rezultatih in porabi javnega denarja.
Država pomaga tudi podjetjem, kmetom, športnikom, znanstvenikom in drugim dejavnostim, ki jih prepozna kot pomembne. Toda skoraj nikjer ni sprejemljivo, da se ob večmilijonskem primanjkljaju razprava konča z zahtevo po še več denarja, ne da bi se najprej ugotovilo, kam je šel že odobreni denar.
Če kulturni projekt prejema javna sredstva, bi morala javnost vedeti, kaj je za ta denar dobila. Koliko ljudi je projekt dosegel? Kaj je ustvaril? Kakšna je bila njegova kulturna vrednost? Kdo je odločil o financiranju in po katerih merilih? To niso napadi na kulturo. To so osnovna vprašanja vsakega državljana, ki polni državni proračun.
Na udaru tudi društva, ki služijo kot podaljšana roka za politični aktivizem
V spletnih razpravah se pojavljajo tudi zahteve po ukinitvi oziroma omejevanju društev, ki naj bi se po mnenju kritikov uporabljala za izogibanje davkom, prikrito zaposlovanje ali prelivanje javnega denarja ter predvsem za politično aktivistične agende.
Takšne posplošene zahteve so problematične. Društva niso sama po sebi davčna utaja. Številna gasilska, športna, humanitarna, kulturna in druga društva opravljajo pomembno delo v družbi in so kot taka izjemnega pomena. Slednja sicer temeljijo predvsem na prostovoljstvu.
Toda to še ne pomeni, da nadzor ni potreben. Če društvo v resnici deluje kot podjetje, redno prodaja storitve, izplačuje honorarje povezanim osebam in se večinoma financira iz javnih razpisov, mora biti pregled njegovega poslovanja enako strog kot pri gospodarski družbi. Status društva ne sme postati zaščitna zavesa, za katero se skrivajo politično financiranje, obvodno zaposlovanje ali neupravičene davčne ugodnosti.
Rešitev zato ni avtomatična ukinitev vseh društev, temveč preglednost: javno objavljeni prejemniki, pogodbe, končni lastniki dobaviteljev, izplačani honorarji, rezultati projektov in razkritje morebitnih političnih povezav.
Za umetnost ni denarja, za sistem pa vedno?
Najbolj ironično je, da posledic luknje morda ne bodo najprej občutili tisti, ki so denar porabili, temveč kulturniki in organizacije, ki imajo že podpisane pogodbe in čakajo na izplačila.
Ministrstvo napoveduje varčevanje pri materialnih stroških, reorganizacijo dela, prekinitev študentskega dela in celo prodajo službenih vozil. Toda ob primanjkljaju v višini 8,9 milijona evrov takšni ukrepi učinkujejo kot praznjenje poplavljene hiše z majhnim kozarcem.
Javnost zato upravičeno pričakuje imena, številke in odgovornost. Kdo je odobril preveliko porabo? Kdaj je vodstvo izvedelo, da zmanjkuje denarja? Zakaj niso ukrepali prej? Kateri programi in postavke so presegli načrt? Koliko novih upravičencev do plačanih prispevkov je bilo potrjenih in kakšne bodo njihove obveznosti za prihodnja leta?
Brez teh odgovorov bo vsako novo reševanje kulturnega proračuna videti kot ponovno polnjenje vreče brez dna.
Najprej račun, nato novi milijoni
Spletni pozivi k popolni ukinitvi plačevanja prispevkov kulturnikom so ostri in za marsikoga pretirani. Toda nastali niso v praznem prostoru. Nastali so v trenutku, ko je ministrstvo sporočilo, da mu manjka skoraj devet milijonov evrov. Nastali so ob občutku, da nekateri državljani za svoj obstoj odgovarjajo sami, medtem ko se izgube privilegiranih sistemov vedno znova pokrijejo iz skupne blagajne.
Slovenija kulture ne sme uničiti. Mora pa nehati zamenjevati kulturo z nedotakljivostjo. Kdor ustvarja kakovostna dela, si zasluži priznanje, občinstvo in pošteno plačilo. Kdor upravlja javni denar, pa mora pokazati račune.
Preden država v kulturno blagajno nakaže novih devet milijonov, mora javnosti razkriti, kdo je ustvaril luknjo, kdo jo je dovolil in zakaj naj bi jo ponovno pokrili ljudje, ki svoje prispevke vsak mesec plačujejo sami.
P.O.
