V Sloveniji vse glasneje odmevajo zgodbe mater in družin, ki trdijo, da so jim bili novorojenčki po porodu odvzeti ali da so umrli v nepojasnjenih okoliščinah. Gre za eno najbolj pretresljivih in občutljivih tem nekdanjega jugoslovanskega prostora, o kateri se desetletja skoraj ni govorilo. Zdaj pa se vedno več ljudi odloča javno spregovoriti.
Po podatkih društva Izgubljeni otroci Slovenije naj bi bilo pri nas zbranih že več kot 130 primerov mater, in družin ki dvomijo v uradne razlage o smrti svojih otrok. Mnoge pripovedujejo podobne zgodbe: rodile naj bi zdravega otroka, kmalu zatem pa prejele novico, da je dojenček umrl. Pogosto brez možnosti slovesa, brez vpogleda v dokumentacijo in brez jasnega odgovora, kje je otrok pokopan.
Nekatere družine trdijo, da niso nikoli prejele mrliškega lista, druge opozarjajo na neujemanja v dokumentaciji, izgubljene kartoteke ali celo na primere, ko naj bi bili otroci uradno vodeni kot živi še dolgo po domnevni smrti. Ena od mater je po navedbah 24UR leto po smrti sina prejela celo vabilo na cepljenje in pozneje še poziv za služenje vojaškega roka.
Posebej pretresljive so zgodbe žensk, ki pravijo, da svojih otrok po porodu niso smele videti. Nekatere se spominjajo joka novorojenčka, nato pa so jim zdravniki sporočili, da je otrok umrl. Ena izmed prič je celo trdila, da je ponoči iz okna porodnišnice opazila predajo dojenčka neznanemu paru. Podobni primeri naj bi se desetletja pojavljali po vsej nekdanji Jugoslaviji. V Srbiji so bile opravljene tudi uradne preiskave, tamkajšnja društva pa govorijo o organizirani mreži trgovine z novorojenčki. Po njihovih ocenah naj bi bilo prizadetih več tisoč družin.
Veliko pozornosti je pred leti vzbudila zgodba 36-letnega Zorana, rojenega v Kopru, ki je po dolgih letih prvič srečal svojo biološko mamo. Njegova zgodba je postala simbol upanja za številne družine, ki še vedno iščejo odgovore.
V Sloveniji se je zaradi pritiska javnosti in pričevanj družin začela tudi parlamentarna preiskava o domnevno ukradenih otrocih. Društva in prizadete družine poudarjajo, da ne iščejo maščevanja, temveč predvsem resnico — kaj se je zgodilo z njihovimi otroki in zakaj je toliko dokumentacije nepopolne ali izgubljene.
Ob tem opozarjajo, da tema ni le vprašanje preteklosti, ampak tudi vprašanje dostojanstva, identitete in pravice družin do odgovorov. Mnogo mater namreč še danes živi z občutkom, da nikoli niso izvedele resnice o svojih otrocih. »Otrok se je rodil in ni kar sam odšel iz porodnišnice,« je za 24UR dejala ena od prizadetih svojk. Stavek, ki ga številni vidijo kot simbol dolgoletnega boja za resnico.
»Vsak otrok ima pravico do identitete. Vsaka družina ima pravico do resnice.«
P.O.
