Na družbenih omrežjih se je v zadnjih dneh razširila primerjalna tabela slovenskih in hrvaških davkov, ki jo mnogi delijo z mešanico nejevere in posmeha. Po odzivih sodeč naj bi jo na Hrvaškem spremljali celo z zabavo in posmehom – kot nekakšen dokaz, da je slovenski davčni sistem sam sebi namen in da so končno prehiteli nekoč tako uspešno Slovenijo. In zakaj se nam cela Hrvaška smeji?
Primerjava z Slovenija ni najbolj laskava. Medtem ko naj bi sosedje ponujali bolj spodbudno davčno okolje za podjetništvo in kapital, se zdi, da doma vztrajamo pri modelu, ki kaznuje uspešnejše in obenem ne prinaša občutnega olajšanja tistim z nižjimi prihodki. Kritiki opozarjajo, da gre za tipičen primer uravnilovke, kjer se razlike brišejo navzdol – ne navzgor.
Minister za finance Klemen Boštjančič ob tem vztraja, da je slovenski sistem “bolj pravičen”. Toda vprašanje, ki si ga postavlja vse več ljudi, je: pravičen za koga? Če podjetja in kapital iščejo poti drugam, če so obremenitve visoke, rezultati pa skromni, potem takšna “pravičnost” hitro začne delovati kot izgovor za neučinkovitost.
O tem, da je Hrvaška res očitno postala ugodnejša za poslovanje, pričajo podatki o spremembi sedeža nekaterih podjetij – med podjetji, ki so preselila sedež iz Slovenije, regionalno upravo ali pomembne funkcije v Zagreb, so sledeča;
-
A1 Slovenija (regionalno upravljanje)
-
Lidl (del upravljanja za regijo)
-
Mercator (poslovodstvo se je preselilo v Zagreb)
-
SAP (regionalne operacije že od 2014)
-
Oracle (zmanjšanje aktivnosti v Sloveniji, selitev funkcij)
-
Cisco
-
PwC
-
L’Oréal (zaprtje podjetja v Sloveniji, aktivnosti drugje)
-
Rauch
-
Microsoft (premik določenih funkcij v regiji)
-
Perutnina Ptuj – sedež ostaja v Sloveniji, a vodilne funkcije se selijo v Zagreb
Očitno je, da Hrvaška igra drugačno igro, saj razume pomen ustvarjanja za vzdrževanje socialne države in tudi vseh javnih služb. Prav zato z bolj konkurenčnimi pogoji privablja investicije in podjetnike, kar dolgoročno pomeni večjo gospodarsko dinamiko. V takšni luči slovenski model ne izpade kot socialno občutljiv, temveč kot tog in zastarel.
Ironija je, da se razprava o pravičnosti pogosto konča pri vedno istih rezultatih: višjih obremenitvah za aktivne in vedno novih obljubah o boljšem sistemu v prihodnosti. Če je to vrhunec domače ekonomske politike, potem ni presenetljivo, da primerjave s sosedi zbujajo nelagodje – ali celo posmeh. Kako dolgo še pa bodo pokazale nedeljske volitve.
Portal OS
