V demokratični družbi bi morala biti meja med državo in politiko jasna, vidna in strogo varovana. Prav zato vzbuja resno zaskrbljenost praksa, pri kateri vlada oziroma njen predsednik uporablja javna sredstva za komunikacijske aktivnosti, ki vse bolj spominjajo na politično promocijo ene same opcije.
V središču vprašanj se je znova znašel predsednik vlade Robert Golob zaradi financiranja kampanje oziroma komunikacijskih projektov prek javnih razpisov Urada vlade za komuniciranje (UKOM). Logično je, da se stranke Svoboda ne sme financirati iz javnih sredstev – ga na to ni nihče opozoril, ali zaradi svojeglavosti enostavno ne ve, da krši celo Ustavo.
Temeljni problem ni v obstoju javnega komuniciranja države. Država mora obveščati državljane o svojih politikah, ukrepih in odločitvah. Težava nastane v trenutku, ko se ta komunikacija vsebinsko in časovno prekriva s politično promocijo aktualne oblasti, pri čemer opozicija do primerljivega dostopa nima nobene možnosti. Takrat javno obveščanje preneha biti nevtralno in postane politično orodje.
Takšno ravnanje je vsaj problematično z ustavnopravnega vidika. Ustava Republike Slovenije v 3. členu določa, da ima oblast ljudstvo, ne trenutna vlada. V 44. členu zagotavlja pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, kar vključuje tudi poštene in enakopravne politične pogoje. Še posebej pomemben pa je 80. člen, ki ureja volitve in implicitno zahteva pošten predvolilni postopek. Če ena politična opcija razpolaga z davkoplačevalskim denarjem za lastno promocijo, ta pogoj ni več izpolnjen.
Ne gre zgolj za vprašanje okusa ali politične kulture, temveč za sistemski problem. Ko oblast sama določa, katere vsebine bodo financirane z javnim denarjem, in so te vsebine hkrati izrazito politično obarvane, se poruši ravnotežje politične konkurence. Opozicija je v takem položaju potisnjena v neenakopraven boj, volivci pa izpostavljeni enostranski interpretaciji realnosti, plačani z njihovim lastnim denarjem.
Posebej zaskrbljujoče je, da se to dogaja brez resnih posledic ali jasnih pojasnil. Namesto samorefleksije ali zadržanosti se ustvarja vtis, da predsednik vlade takšno prakso razume kot nekaj samoumevnega. To pa že meji na zlorabo oblasti – ne nujno v kazenskopravnem smislu, temveč v širšem, demokratičnem pomenu besede.
Demokracija ne umre z enim zakonom ali enim razpisom. Slabi se postopoma, z majhnimi odmiki od pravil, z relativizacijo norm in s prepričanjem, da cilj opravičuje sredstva. Prav zato je nujno, da se o takšnih praksah odkrito govori, jih kritično presoja in zahteva jasne meje. Javna sredstva niso last vlade, temveč vseh državljanov. In nobena oblast, ne glede na barvo ali ime predsednika, nima pravice, da jih uporablja za utrjevanje lastne politične moči.
Portal OS
