Predstavljaj si, da se sprehajaš po majhni vasi Plainfield v Wisconsinu, okoli leta 1957. Hiše so samevale, zrak je hladen, tišina pa skorajda krika. Tam je živel Ed Gein – tih, izoliran moški, ki je bil obseden s svojo mrtvo materjo in s tem, kar je počelo telo po smrti.

Ed Gein ni bil kot drugi. Njegova hiša je skrivala grozljive skrivnosti: stole iz človeške kože, maske, preproge in celo oblačila, narejena iz trupl. Izkopaval je trupla iz bližnjih pokopališč in izvajal rituale, ki so bili tako nenavadni in strašljivi, da so šokirali policiste, ki so ga obiskali.

Kako je Ed Gein vplival na druge morilce

Ed Gein ni bil samo strašljiva zgodba iz Wisconsina – postal je ikonografija zla, ki je neposredno vplivala na številne poznejše serijske morilce in popkulturo. Njegova dejanja so pokazala, kako obsesije, izolacija in psihopatija lahko prerastejo v ekstremna dejanja.

• Ed Gein je neposredno vplival na Ted Bundyja, Jeffreyja Dahmerja in drugih, ki so v intervjujih ali analizah priznavali, da so se z grozljivimi dejanji Ed Geina seznanili preko medijev ali dokumentarcev.

• Njegovi rituali in obsesivna izdelava predmetov iz človeških ostankov so pokazali, kako lahko psihološka patologija preraste v dejansko nasilje, kar so nekateri morilci uporabili kot model za svoje zločine. 

• Ed Gein je neposredno vplival na Alfreda Hitchcocka in ustvaril most med resničnim kriminalom in filmsko umetnostjo. Z njegovim zgledom so filmski ustvarjalci lahko prikazali ekstremno psihopatijo, izolacijo in obsesije, kar je v filmskem svetu postalo simbolično in kulturno prepoznavno.

  “Norman Bates je filmska različica Eda Geina – Hitchcock je pokazal, kako resnično zlo lahko navdihne umetnost, a hkrati fascinira in prestraši občinstvo,” pojasnjuje filmski kritik dr. Maja Kovač.

Leta 2025 pa se je Edova zgodba vrnila – tokrat na ekranu in na telefonu. Netflix je izdal serijo Monster: The Ed Gein Story. Prikazovala je njegovo izolacijo, obsesije, rituale in grozljiv dom. Serija je bila brutalno realistična, gledalci so se tresli od groze, a milijoni mladih so jo gledali, kot da gledajo najboljši triler.

In potem se je zgodilo nekaj, kar bi Ed zagotovo ni mogel sanjati: njegova zgodba je postala viralna na TikToku. Najstniki so začeli snemati videe #EdGeinChallenge – posnemali so njegove kostume in make-up, rekreirali prizore iz serije in citirali njegove izjave. Nekateri so celo simulirali trupla in rituale, kot da je to zabavna igra.

Zakaj to privlači mlade? TikTok nagrajuje šok. Vsak “všeček” in delitev pomeni, da je video bolj viden. Šokantna dejanja postanejo zabavna, osamljenost in temna estetika Eda pa se prikazujeta kot “kul” ali fascinantna. Mladi se poistovetijo z outsiderjem, ki živi na robu družbe, ne z grozodejcem samim.

Ampak to ni igra. Fascinacija nad zlom lahko spremeni pogled na nasilje. Vsak video, ki ga delijo, utrjuje digitalno idolizacijo serijskega morilca. TikTok algoritmi nagrajujejo šok, ne pa morale.

Zgodba o Ed Geinu je strašljiva, ker je resnična. Njegovi predmeti in dejanja niso izmišljeni, njegovi rituali niso scenarij. In danes, ko se njegova zgodba uporablja kot viralni trend, je opomin, kako lahko mediji in socialni algoritmi glorificirajo zlo, če ne pazimo.

Ed Gein ni kul. Groza ni estetika. In TikTok ni kraj za posnemanje morilcev. Fascinacija nad zlom ima svojo ceno – izgubo občutka za mejo med tem, kaj je resnično nevarno, in tem, kar se zdi “zabavno”.

“Zlo je privlačno, a ni igra,” opozarja psihologinja dr. Nina Lesjak.

Portal OS