V času komunističnega enoumja, komunističnega diktatorstva, dogovorne ekonomije, strahovladja in kršenja človekovih pravic in svoboščin (za nas to velja v letih od 1945 do 1990) so številni posamezniki ter nekatere organizacije zavestno delovali v nasprotju z neko normalno urejeno in svobodno družbeno ureditvijo. Menili so, da bo komunizem (socializem) večen.
Ko so se v komunističnih državah srednje in vzhodne Evrope v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja drug za drugim, kot domine, začeli rušiti diktatorski režimi v posameznih komunističnih oz. socialističnih državah, so številni posamezniki, ki so prej delovali v represivnih organih ali bili na (komunističnih) političnih ali gospodarskih funkcijah, »čez noč« postali demokratični, »neodvisni« itn. Na ta način so uspeli preslepiti ljudi in so svobodnih volitvah še vedno ostajali na oblasti. 
Žal se je to zgodilo tudi pri nas – šolski primer je npr. Milan Kučan, »šef« tedanje Komunistične partije Slovenije in (pre)dolgo časa odkriti nasprotnik osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije, ki je s pomočjo medijev celo dvakrat uspel prepričati ljudi, da so ga izvolili za predsednika države, dosegel pa je celo več; z lobiranjem mu je pred časom, ko je bil že »v penziji«, celo uspelo, da je bil v Državnem zboru sprejet zakon, ki mu omogoča, da vsako leto iz državnega proračuna še naprej dobiva znatna finančna sredstva, zato ga številni imenujejo tudi »stric iz ozadja«, ki s pomočjo državnega denarja v ozadju vodi aktivno levo (komunistično) politično delovanje.
Kdo v resnici vlada v Sloveniji?
V nekih normalnih demokratičnih državah mu kaj takšnega zagotovo ne bi uspelo. Pa ne samo njemu, tudi številnim ostalim, ki so bili v času do leta 1990, ko je bila pri nas še uradno komunistična diktatura, na vodilnih mestih (kamor drugače, kot z zvestobo komunistični partiji, sploh nisi mogel biti imenovan). In takšni ljudje, ki so bili na tovrstnih funkcijah in so takrat, ko se je pričela prebujati »slovenska pomlad« z Janezom Janšo na čelu, na vse pretege branili komunizem in obstoj Jugoslavije, 
celo javno so bili proti osamosvojitvi Slovenije. Še danes so na številni med njimi na najvišjih državnih funkcijah in ostalih položajih v politiki in gospodarstvu. Vsekakor je to skregano z vsako logiko! Paradoks pa je, da so ljudje takšno stanje dovolili kar sami, saj so na volitvah, kot po tekočem traku, leve politične opcije pri nas dobivale ravno toliko glasov, da so tisti iz leve (komunistične) opcije lahko nemoteno izpeljale takšne kadrovske rešitve.
Diktatura in strahovladje?
Situacija v naši državi pa dejansko kaže, da leva politična opcija že v času diktatorskega komunizma ni znala vladati drugače, kot s strahovladjem (da to ni delovalo, se je pokazalo leta 1990, s sesutjem diktature). Žal pa se tovrstno prakso nadaljuje tudi sedaj, ker nam pač vladajo ljudje, ki so »s srcem in dušo« še vedno v komunistični diktaturi. Zato so pri nas takšne težave v sodstvu, zato je takšna leva prevlada v medijih itd., da ne naštevam dalje.
Zakaj pišem vse to. Zaradi tega, ker bo temu čim prej potrebno narediti konec. In začeti bo potrebno z zadevo, ki so jo v številnih postkomunističnih državah uvedli (nekateri prej, drugi kasneje) in se je izkazala za zelo uspešno zaradi samega razvoja ter napredka države in demokracije – imenuje pa se LUSTRACIJA.
Najbolj je potrebna lustracija!
Lustracija je proces omejevanja političnega delovanja nekdanjih (avtoritarnih) političnih elit. Pri definiciji lustracije moramo upoštevati sodobnost pojma, njen normativni (zakonski) okvir in raznolikost pomena.
Lustracija ni deklasifikacija, ni varnostno preverjanje, ni čistka. Vsi ti mehanizmi tranzicijske pravičnosti so na različne načine vezani na lustracijo. Med te mehanizme sodijo memorializacija, odpiranje arhivov, denacionalizacija, komisije za resnico itn.
Lustracija je nov inštrument, ki odpira veliko možnosti v postkomunističnih državah, saj omogoča primerjavo z drugimi geografskimi, zgodovinskimi in političnimi realnostmi. Znanstveno je dokazana vez med lustracijo in demokracijo, kakor tudi vez med odsotnostjo lustracije in korupcijo. Odsotnost lustracije kaže na krhkost zgodbe spremembe režima. Ostaja torej kontinuiteta s prejšnjim režimom oz. z drugimi besedami, vladajo nam isti ljudje, kot so nam prej v času komunizma, le da so sedaj, po sili razmer, navzven »demokratični«, drugače pa so še »bolj zadrti komunisti, kot so bili prej«.
Koliko je danes še živih partizanov in partizank?
Kaj bi pridobili z lustracijo? Mnogo. Oziroma, kaj smo izgubili, ker se je (še) ni uvedlo? Še mnogo več. Žal je pri nas še preveliko število ljudi, ki dobro služi s povezavo s prejšnjim (komunističnim) režimom. Zato imamo tako razbohoteno javno upravo, več kot 70 let po končani 2. svetovni vojni je članov borcev NOB več, kot je bilo partizanov po koncu vojne, otroke v osnovnih šolah še vedno »futrajo« z enostransko napisano polpreteklo zgodovino (ki zajema čas od 
leta 1940 naprej) in še bi lahko našteval. Država in državljani pa trpijo. Mnogi še bolj, kot prej, v času komunizma – a se ne vprašajo zakaj? Ne zato, ker je bilo, kot radi pravijo, prej bolje (čeprav to nikakor ni res – imeli smo ogromno pomanjkanje sadja, praškov, kave, premoga, bencina in ostalih dobrin, a so na to kar pozabili), pač pa zato, ker nam še vedno vladajo isti ljudje, na istih (komunističnih) osnovah, kot so nam v času komunistične diktature – in če se jim je to sesulo v diktaturi, se jim v demokraciji še toliko bolj.
Ko se bo ponovila “slovenska pomlad”, bo takrat bistveno drugače na Slovenskem
In če želimo, da bo Slovenija postala res tisto, o čemer smo mnogi sanjali, ko se je začela »slovenska pomlad«, katere višek takratnega začetnega dogajanja je bila aretacija Janeza Janše (kot simbola tedanje Slovenske pomladi), Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla, se nadaljevala s Koalicijo DEMOS, ki je, kljub pritiskom nasprotnikov osamosvojitve s strani takratne Komunistične partije, uspela urediti vse potrebno za odcepitev Slovenije od Jugoslavije, in to kljub napadu tedanje komunistične vojske (Jugoslovanske ljudske armade), potem bo potrebno uvesti lustracijo. Prej stvari pri nas žal ne bodo stekle v pravo smer…
J.S.
