Privrženka ekstremne levice in novinarka RTV Slovenije Kaja Sajovic je danes na portalu MMC, ki je del nacionalne RTV, objavila članek z naslovom »Sindrom pogrešanih belopoltih žensk in nesorazmernost medijskega poročanja«, namen katerega je vsiljiva propaganda kritične teorije rase, ki je v zadnjih letih iz svoje zibelke na levičarskih ameriških univerzah začela agresivno prodirati tudi v evropsko družbo.
Že nekaj časa je jasno, da nacionalna radiotelevizija Slovenije, ki smo jo dolžni financirati vsi slovenski davkoplačevalci, ni ne nepristranska niti objektivna, temveč čedalje bolj levo usmerjena. To sicer nikakor ni presenetljivo, glede na to, da na njenem parketu paradirajo ideološko – politično radikalni novinarji in publicisti, kot so Boris Vasev, Erik Valenčič, Mojca Pašek Šetinc in Kaja Sajovic, ki je tudi zaslužna za današnji v oči bodeč članek.
Kritična teorija rase (poleg tega, da ljudi sodi izključno in samo na podlagi njihove rasne pripadnosti) trdi tudi, da v družbi obstajata samo dve vrsti ljudi, in sicer beli zatiralski razred in nebeli razred zatiranih, pri čemer ima tako rekoč vsako dejanje belega prebivalstva v odnosu do nebelcev elemente rasizma. Vzemimo banalen primer: v trgovino, v kateri kot prodajalec dela belec hkrati vstopita dve stranki, belopolti in temnopolti moški. Če bo belopolti prodajalec prvo pristopil do temnopolte stranke, je to očiten znak rasizma, saj temnopoltemu moškemu ne zaupa, da se mudi v trgovini in mu s svojo gesto sporoča, da želi, da jo čim hitreje zapusti. Toda če bo prvo pristopil do belopolte stranke, je to prav tako jasen znak rasizma, saj s svojo gesto daje več kot očiten privilegij belopolti stranki. Naj se sliši še tako absurdno in za lase privlečeno, pa kritična teorija rase dejansko gradi na temu, da je možno rasizem najti prav povsod.
Članek, ki ga je danes ob 07:40 objavila Sajoviceva na spletnem portalu MMC, je povsem prežet s to z zdravo pametjo skregano teorijo, saj radikalno leva RTV-jeva novinarka v njem trdi, da se pogrešanim belopoltim ženskam (tako v ZDA, kot tudi drugje po svetu) namenja bistveno več medijske pozornosti kot bi si jo dejansko zaslužile, saj so tako rekoč vse pozornosti deležne skoraj izključno zaradi svoje »prave« barve kože.
Pa ko smo že pri pristranskosti medijskega poročanja, je omenjeni članek na MMC-ju napisan v izrazito ameriško-centričnem slogu, saj se novinarka v njem fokusira tako rekoč izključno na izginotja, ki so se zgodila v ZDA, prav nič pa ne omenja izginotij oseb drugod po svetu. Tako bi bilo več kot pošteno, če bi se Sajoviceva s kolegi v prihodnosti osredotočila tudi na v oči bodeča izginotja na tisoče mladih deklet v Afganistanu, Iranu in Pakistanu, ki jih njihove družine prodajajo za otroške neveste njim neznanim moškim ali pa na izginotja na tisoče pripadnic Tibetancev in Ujgurov, ki jih kitajske komunistične oblasti vsako leto odvzamejo njihovim družinam ter jih pošljejo v »prevzgojna« (beri: koncentracijska) taborišča, kjer jim policija in varnostne službe »perejo možgane« s komunistično propagando, jih silijo da se odrečejo svoji veri in kulturi, pri čemer jih tudi pogosto trpinčijo in spolno zlorabljajo.
A če se vrnemo na medijsko poročanje o posameznikih v ZDA, ugotovimo, da zadeva le ni tako zelo črno-bela kot jo želijo prikazati na RTV-ju. Prav v tej državi je bilo namreč zaznati nesorazmerno količino medijskega poročanja o umorih temnopoltih kriminalcev s strani policije; vsi se tako še predobro spominjamo nenehnega bombardiranja z informacijami ob umoru Erica Garneta in Michaela Browna leta 2014 in Georga Floyda leta 2020. Po drugi strani pa ni ne duha ne sluha o tisoče umorjenih belopoltih posameznikih, ki padejo pod streli temnopoltih tolp ali pa številnih nedolžnih belopoltih osebah, ki jih v tej državi vsako leto umorijo temnopolti policisti. Tudi takšno pristransko medijsko poročanje je skrajno nespoštljivo do žrtev in njihovih svojcev, a začuda velika večina medijev nima s tem popolnoma nikakršnih problemov oz. etičnih pomislekov.
Piše Matej M.
