Evropska komisija je podelila znak evropske dediščine desetim znamenitostim, ki pričajo o evropskih idealih, vrednotah, zgodovini in povezovanju.
Med prejemniki je tudi Prešernova Zdravljica. Prejemnike naziva je izbrala neodvisna žirija med kandidati, ki so jih predlagale države članice unije. Doslej so znak evropske dediščine podelili že 48 znamenitostim. Pred Zdravljico sta ga bili iz Slovenije deležni še partizanska bolnišnica Franja in cerkev sv. Duha na Javorci.
»Pesem Zdravljica dr. Franceta Prešerna je skozi čas postala simbol slovenskega naroda, saj njeno besedilo nosi sporočila narodove zgodovine, njegovih prizadevanj za svobodo in samostojnost. Z njo so se Slovenci še posebej poistovetili v prelomnih časih,« so zapisali v Gorenjskem muzeju.
Aktualna je bila takoj po prvi objavi, ob pomladi narodov in političnem programu Zedinjena Slovenije leta 1848. Njena aktualnost se je spet izkazala sto let po nastanku, v času boja Slovencev proti nacistični in fašistični zasedbi in zatiranju.
Živost in preseganje vseh časovnih okvirov v sporočilnosti Zdravljice smo Slovenci ponovno prepoznali ob odločitvi za neodvisno in samostojno državo Slovenjo leta 1991.
In od kod spodbuda za Prešernovo Zdravljico? Bleiweisove Novice so 19. julija 1843 objavile članek Vinske trte, hvala, ki ga je napisal vinogradnik, strokovni pisec, duhovnik in vikar Matija Vertovec (1784–1851). Na koncu članka je prosil »prvega pesnika med nami, pevca ljubezni« za pesem o trti. »Ob novini leta 1844«, to je okoli martinovega, je pesnik France Prešeren začel pisati svojo Zdravljico, ki jo je večkrat tudi popravljal.
Ohranjenih je pet različnih zapisov Zdravljice, dva v cenzurnih rokopisih Poezij, trije pa v pesnikovi zapuščini v Narodni in univerzitetni knjižnici. Pesem je hotel objaviti v Ilirskem listu ali Novicah, pa mu je cenzura črtala tretjo kitico, v Poezijah Zdravljica ni objavljena, ker je cenzor Fran Miklošič prečrtal še četrto kitico. Tako je izšla šele po marčni revoluciji, ko je bila za nekaj časa odpravljena cenzura. Objavile so jo Novice 26. aprila 1848.
V hudih časih druge svetovne vojne je Zdravljica nosila misel svobode in preživetja naroda, zato so jo partizanski borci vzeli za svojo in je bila nepogrešljiv del mitingov in kulturnih prireditev. Zdravljica je bila vključena v uvodnik prve številke časopisa Slovenski poročevalec maja 1941. Slovenski komunisti so jo postavili za moto manifesta, sprejetega na Čebinah leta 1937.
Ob stoti obletnici nastanka Zdravljice so jo najprej natisnili na Primorskem. Dopolnjena z ilustracijami je izšla v tretji številki časopisa Triglavski odmevi, glasila XXXI. divizije IX. korpusa. Tiskali so jo februarja 1944 v partizanski tehniki v Spodnjih Novakih.
»Ko so leta 1972 ob pripravi nove ustave izbirali slovensko republiško himno, je bila Zdravljica ena od treh skladb, ki so jih ponudili v presojo javnosti, vendar nobeden od predlogov ni bil uradno sprejet,« so še zapisali v Gorenjskem muzeju. »V času družbenih in političnih sprememb v 80. letih so jo peli na prireditvah, zborovanjih in drugih slovesnostih, ki so imele kulturni, politični ali narodni značaj, zlasti od pomladi 1987 naprej. Ljudje so ob pesmi navadno vstajali in s tem Zdravljico spontano povzdignili v narodno himno. Zdravljica kot slovenska himna je bila prvič uradno določena z ustavnimi amandmaji k Ustavi SRS, sprejetimi 27. septembra 1989.«
Zakon o himni Republike Slovenije je bil sprejet 29. marca 1990 in v četrtem členu je zapisano: »Besedilo himne Republike Slovenije je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna Zdravljica, melodija pa iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla.«
Zdravljico kot himno določata tudi Ustave Republike Slovenije, sprejeta leta 1991, in Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije, ki je bil sprejet 20. oktobra 1994.
Stanko Premrl je bil slovenski duhovnik, skladatelj in glasbeni pedagog, in glasbeni, se je rodil 28. septembra 1880 v Šentvidu v Vipavski dolini, v zdajšnjem Podnanosu, umrl pa 14. marca 1965 v Ljubljani. Uspešno je zaključil tudi študij na konservatoriju na Dunaju. Odločilno je vplival na razvoj slovenske cerkvene glasbe. Bil je eden najbolj plodnih slovenskih skladateljev, saj je objavil več kot dva tisoč skladb. Njegova lirična duša je oblikovala prenekatero čudovito melodijo, a je že uporabljal modernejša kompozicijska sredstva. Na besedilo Prešernove Zdravljice je 24. septembra 1905 napisal zborovsko skladbo, danes slovensko državno himno.
Primož Hieng
