Po dobrem tednu nove vlade bi lahko pisal komentar o medijskih fanfarah – v Sloveniji to pomeni pričakati nekoga na nož –, ki so tisto nesrečno noč pospremile prvo krizno sejo tretje Janševe vlade.
Lahko bi analiziral Šarčevo briljantno zapuščino, ko kapitan prvi pobegne z ladje. Veliko akademskega navdiha je ponudila ljubljanska intelektualna elita, ki se je po vzoru srbske akademije znanosti in umetnosti iz Miloševićevega obdobja oglasila v svojo zgodovinsko sramoto. Še več materiala se je v zadnjem tednu nabralo iz nahrbtnika mentorjev Mesčeve levice, da o njih samih ne govorimo. Medtem ko se je virus korona množično zaril v neštete človeške organizme in ko je treba proti njemu mobilizirati vse razpoložljive sile, slovenska levica razmišlja kot njeni predhodniki v času osamosvojitvene vojne. Vzporednice bi se dalo poiskati med obnašanjem komunistov na začetku druge svetovne vojne in levice na začetku pandemije. Tudi takrat je ideja revolucije imela prednost pred reševanjem človeških življenj.
O izjemni aktivnosti sindikalistov, ki so pod Šarčevo vlado bili pridni kot šolarčki, bi lahko nastal politično nekorektni komentar. Ja, in seveda najbolj važna tema, umestitev ministrov in sekretarjev v najvišje mogoče plačilne razrede, o tem je treba pisati, ker to je huje kakor vsak virus, pa če tudi se vlada z njim ukvarja dan in noč. Najbolj filozofski komentar pa bi lahko nastal na podlagi Žižkove izjave, da sebe razume kot »ateističnega kristjana«. Ob tem pa postreže z zanimivo interpretacijo srečanja med Magdaleno in Jezusom po vstajenju in jo uporabi za ilustracijo pandemične krize.
V času pred veliko nočjo smo se vsi znašli v neprostovoljni klavzuri. Menihi in redovnice se verjetno v teh dneh in tednih počutijo kot ribe v vodi. Vsem drugim pa je ta karantena vsiljena, ne od oblasti, ampak od narave pandemije. Vprašanje je torej, kako živeti v klavzuri. Meniško življenje temelji na znanem, nekoč v Sloveniji od pokojnega Capudra 
izrečenem Benediktovem reku ora et labora. Nekateri se verjetno spomnite, kakšen medijski cunami je takrat doživel minister za kulturo, ki je izrekel te ‘bogokletne’ besede. Morda pa nam po tridesetih letih prav pridejo. Saj to konkretno pomeni, da si lahko dan razdelimo v tri sklope: molitev oz. meditacijo; delo, potrebno za urejanje osnovnih potreb; in končno imamo čas za študij, branje in kakšno rekreacijo na svežem zraku. To je dejansko privilegij za tiste, ki nismo v poklicih, brez katerih bi življenje popolnoma ohromelo in z njim mi, ki bi se verjetno znašli v kaosu.
Prav Jezusova zgodba nam ponuja priložnost, da v njej odkrivamo svoj položaj. Pri tem velja posebej pomisliti na okoliščine in osebnosti, ki so takrat imele največji vpliv na množice. Spomnimo na cvetno nedeljo, ko je množica vpila: hozana, hozana, in na veliki petek, ko je ploščo obrnila na: križaj ga, križaj ga. To je bilo mogoče zaradi napačnih informacij, dezinformacij, polinformacij in načrtnih zavajanj ter obtoževanj. Le redki se niso pustili zmanipulirati. In danes ni nič drugače, samo namesto pismoukov in farizejev ima te vrste oblast v rokah medijski svet. Tako kot nam je sodobna tehnologija dobrodošla, da lahko iz klavzure komuniciramo po vsem svetu, tako ta ista tehnologija omogoča stalno manipulacijo.
Kdor ni bil v mirnem času verodostojen, tudi v kriznem ni in ne more biti. V tem je dejansko ena največjih nevarnosti, saj gre za virozo, ki je okužila mišljenje mnogih ljudi, katerih cilj ni konstruktivno kritično pomagati, ampak destruktivno uničiti vse, kar bi naj bilo dobro za ljudi. Rezultat negativne propagande je bil križani Kristus, kot nedolžna žrtev, zrežirana na politični manipulaciji z lažmi.
Prav v težki in krizni situaciji pa se vedno pokaže, kdo je kdo in komu lahko zaupaš in komu ne. Komu gre za človeka in komu za ideologijo! Marija, ki te dni odklepaš zemljo, pomagaj nam!
Ivan Štuhec, slovenski teolog in filozof morale
