Asia Bibi, katoličanka iz Pakistana, je v zadnjih desetih letih postala ikona preganjanih kristjanov in boja proti ekstremizmu.
Za to je plačala visok davek: devet let je pod grožnjo smrtne kazni preživela v zaporu. Še danes, ko je končno svobodna, kot je dala naslov svoji knjigi (v slovenščini jo je izdala celjska Mohorjeva družba), je zaradi groženj skrajnežev njeno življenje podvrženo številnim omejitvam.
Asia vseeno z upanjem gleda v prihodnost, trenutno z družino živi v Kanadi, ki ji je ponudila zatočišče.
Rodila se je v Pandžabu v katoliški družini z osmimi otroki. Poročila se je in rodila dve hčerki. O življenju v vasi, kjer so bili edini kristjani, je povedala: »Sovraštvo do kristjanov se je v naši vasi odražalo v vsakdanjih sporih.«
14. junija 2009 se je njeno življenje obrnilo na glavo. Med delom na polju je popila požirek vode iz skupne pločevinaste skodelice. Muslimanske sovaščanke, ki so delale z njo, so jo začele zmerjati, da je nečista – kljub prežetosti z islamom so se namreč v pakistanski družbi ohranili predsodki kastnega sistema. Žalile so tudi njeno vero in jo silile k spreobrnjenju, Asia pa se je branila. Po sporu so sosede sprožile govorice, da je razžalila preroka Mohameda.
Smrtonosna obsodba
Pakistanska zakonodaja predvideva stroge kazni za bogokletje, najhujši za onečaščenje Korana (doživljenjski zapor) in žalitev preroka Mohameda (smrtna kazen). Zaostrili so jo v 80. letih, ko je general Zia Ul Hak v državi uvedel politiko ‘islamizacije’. Po podatkih komisije Pravičnost in mir Pakistanske škofovske konference je bilo med letoma 1987 in 2017 bogokletja obtoženih več kot 1500 oseb.
Med najbolj izpostavljenimi so ahmadijci (gibanje, ki ga v islamu zavračajo kot herezijo) in kristjani, ki predstavljajo nadpovprečen delež primerov. Zakonodajo o bogokletju podpirajo islamisti, ki preprečujejo vsak poskus njenega preklica ali omilitve. Sodišča so pod hudim pritiskom, da izrečejo obsodbo, tudi če so dokazi pomanjkljivi.
Procesi trajajo leta in leta, vmes pa so obtoženci v veliki nevarnosti. Odvetnik Asie Bibi, Saif Ul Maluk, opisuje situacijo: »Če sodstvo ne izda smrtne obsodbe, vzame ulica stvari v svoje roke.« V zadnjih tridesetih letih je v zunajsodnih ubojih zaradi bogokletja umrlo najmanj 75 ljudi, morilci pa pogosto ostanejo nekaznovani. Obtožb o bogokletju se pogosto poslužujejo, da bi poravnali osebne spore ali si pridobili korist, kot se zdi tudi v primeru Asie Bibi.
Spirala nasilja
Asia se je že takoj zavedala, da lahko obtožba pomeni smrtno obsodbo. Kmalu po dogodku so jo aretirali. Novembra 2010 jo je krajevno sodišče kot prvo žensko obsodilo na smrt zaradi bogokletja, zaprli so jo v majhno samico brez oken, kjer so jo fizično in psihično nadlegovali. Novica je usmerila pozornost svetovne javnosti na sporno zakonodajo v Pakistanu.
Toda mednarodni pritiski so po besedah novinarke Anne-Isabelle Tollet, ki je od blizu spremljala dogajanje, sprožili še večji odpor islamistov. Januarja 2011 so umorili guvernerja Pandžaba, Salmana Tasirja, ki se je javno postavil na stran Asie Bibi in jo obiskal v zaporu. Le dva meseca kasneje je svoje nasprotovanje zakonom o bogokletju z življenjem plačal še minister za manjšinske zadeve Šahbaz Bhatti, edini kristjan v pakistanski vladi.
Leta 2014 je smrtno kazen za Asio potrdilo še višje sodišče v Lahoreju. V zaporu je še naprej prenašala žalitve, osamo, grožnje. Predvsem jo je bolelo, da hčerki odraščata brez nje. A so jo spremljali tudi ‘angeli varuhi’: krščanska paznica Mamita in aktivist Aman Ullah, ki je skrbel zanjo in za druge obtožence.
Izjavil je: »Mislim, da je moja dolžnost, da kot človek in musliman pomagam tem nedolžnim ljudem.« Kasneje je moral zaradi groženj zapustiti državo.
Oproščena, a še ne na svobodi
Primer je prišel vse do vrhovnega sodišča, ki pa je zelo dolgo čakalo z razsodbo. Pakistanska vlada se je znašla v precepu. Na eni strani so bili pritiski mednarodne skupnosti, predvsem Evropske zveze, ki je eden glavnih trgovinskih partnerjev te države. O tem priča tudi obisk posebnega odposlanca za versko svobodo Jana Figla decembra 2017 v Pakistanu.
Na drugi strani so bile skrajne islamistične stranke, ki zaradi vzbujanja strahu vse bolj pridobivajo politično moč, čeprav ne uživajo podpore večine prebivalstva. 31. oktobra 2018 je vrhovno sodišče končno objavilo razsodbo: Asia Bibi je bila oproščena vseh obtožb. Islamisti so se odzvali s protesti, ki so ohromili državo, in grožnjami sodnikom.
Le tri dni kasneje je predsednik Imran Kan z njimi dosegel dogovor, po katerem so Asii prepovedali zapustiti državo. Izpustili so jo iz zapora, a se je morala z družino skrivati na varovani lokaciji.
Jan Figel je opisal njen položaj: »Postala je tako rekoč talka politične situacije v državi in pomanjkanja poguma, da bi njej in njeni družini zagotovili svobodo.«
Končno svobodna!
8. maja lani je Asia Bibi varno prispela v Kanado, kjer so jo že čakali mož in obe hčerki. Kanada ji je izdala dovoljenje za začasno prebivanje, ki se izteče letos decembra. Zdaj razmišlja, da bi se naselila v Franciji. Za Le Monde je povedala: »Francija je zame simbol. Pariz je bil prvo mesto na svetu, ki me je podprlo, od tu je za mojo osvoboditev delovala Anne-Isabelle Tollet in govorila v mojem imenu.«
Ob pomoči te novinarke, ki jo je spremljala in podpirala vsa ta leta, je napisala knjigo z naslovom Končno svobodna. Sprejel jo je tudi francoski predsednik Emmanuel Macron in ji ponudil politični azil. Ves svet je opozorila na problematiko zakonodaje o bogokletju, ki je eno od sredstev za preganjanje na verski osnovi.
Po poročilu komisije Združenih držav za versko svobodo po svetu je bilo leta 2017 bogokletje kaznivo v 71 državah (do danes je številka že nekoliko manjša). Delimo jih lahko na tiste, kjer zakoni ščitijo (vse) verske skupnosti pred žalitvami, in tiste, kjer ščitijo državno religijo in aktivno preganjajo vsako kritiko.
Samo dve državi na svetu predvidevata tudi smrtno kazen, to sta Iran in Pakistan. Asia Bibi in številni ljudje, ki so ji kljub smrtni nevarnosti pomagali, so dali nov zagon prizadevanjem za odpravo bogokletja kot kaznivega dejanja.
Iz duhovne oporoke Šahbaza Bhattija
Svetovali so mi, naj opustim svoj boj, a sem jih vedno zavrnil, čeprav sem tvegal lastno življenje. … Želim stati ob Jezusovih nogah. Želim, da moje življenje, moj značaj, moja dejanja govorijo, da hodim za Jezusom Kristusom. To si želim tako močno, da se mi zdi privilegij, če bo Jezus sprejel mojo žrtev …
Želim živeti za Kristusa, zanj želim tudi umreti. Ne čutim strahu. Skrajneži so me večkrat poskušali ubiti ali zapreti; grozili so mi, me preganjali, zastraševali mojo družino. Dokler bom živ, bom do zadnjega diha služil Jezusu in revnemu, trpečemu človeštvu …
