Letos mineva 100 let, ko so prebivalci na takratnem slovenskem ozemlju dobili svoje prve poštne znamke. Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije je bila 29. oktobra 1918 v Zagrebu proglašena država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). Dober mesec po ustanovitvi države SHS, 1. decembra 1918, se je ta združila s Kraljevino Srbijo in Črno goro in se je odslej imenovala Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Narodna vlada Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) v Ljubljani je 14. novembra 1918 ustanovila Poštno in brzojavno ravnateljstvo za vse slovensko ozemlje, in to za Kranjsko, Goriško, slovenski del Istre in za mesto Trst ter za Štajersko in Koroško v tistem delu, ki je prišel pod državo SHS. Podrejeno je bilo neposredno slovenski vladi, oddelku za promet, a žal le za kratek čas. Po združitvi s kraljevino Srbijo in Črno goro 1. decembra 1918 je postalo poštno ravnateljstvo podrejeno poštnemu in brzojavnemu ministrstvu v Beogradu.
Po proglasitvi države SHS so pod Avstrijo živeči Slovenci prva dva meseca uporabljali avstrijske, v Prekmurju živeči pa madžarske znamke. Zaloge avstrijskih znamk so šle h koncu in poštna direkcija v Ljubljani je dala nalog za izdajo novih poštnih znamk. Pozanimala se je pri večjih tiskarnah v deželi glede možnosti tiskanja novih znamk. Pritrdilni odgovor je dobila od tiskarne Jožef Blaznik in naslednik ter od Jugoslovanske tiskarne.
Izdelavo osnutkov prvih slovenskih znamk so ponudili akademskemu slikarju Ivanu Vavpotiču (1877–1943), ki je v kratkem času izdelal osnutke za nove frankovne, portovne in časopisne znamke.
Slikar je pri upodobitvi verigarja sledil modelu vrhunskega telovadca Staneta Derganca, vendar je po mnenju strokovnjakov sporna. Kot pravi Iztoka Durjava v zapisu Slikar Ivan Vavpotič in »Verigar«, »ob analizi osnutkov in dokončne verzije verigarja ugotavljamo, da je tedaj v slovenskem likovnem prostoru več sorodnih podob, ki na simboličen način napovedujejo osvoboditev izpod kapitalističnega jarma. Podoba
Vavpotičevega Verigarja je poleg vrednosti za slovensko filatelijo pomembna tudi za novejšo slovensko zgodovino, saj na simboličen način govori o težkem in prelomnem času po končani prvi svetovni vojni«. Komisija je izbrala najprimernejši motiv, in sicer v sončnih žarkih stoječega sužnja, ki trga verige, v ozadju pa stoji Triglav, zato se te znamke pri filatelistih in na splošno imenujejo verigarji. Motiv s to sliko je na znamkah od vrednosti 3 do 40 vinarjev. Pri znamkah za 50 in 60 vinarjev je alegorijski lik ženske s tremi sokoli, kar pomeni tri ljudstva – Slovence, Hrvate in Srbe. Na vrednosti za 1 in 2 krone stopa angel miru s palmovim listom prek ruševin in vojnih žrtev. Na znamkah z vrednostjo 5 do 20 kron je lik kralja Petra I.
Prve naše znamke so izšle v Ljubljani 3. januarja 1919 in bile veljavne najprej v Sloveniji, kasneje pa tudi na Hrvaškem, v Dalmaciji ter v Bosni in Hercegovini.
Verigarji so veljali do 15. aprila 1921, portovne znamke pa do konca istega leta. Po 15. aprilu se je frankiralo z znamkami tako imenovane ameriške izdaje. Zaloge prejšnjih izdaj so morale pošte vrniti poštnemu ravnateljstvu v Beogradu.
Danes prevladuje splošno prepričanje, meni Iztok Durjava, da Vavpotičev verigar ni prav nič »lepa« znamka, pri čemer je zanimivo še to, da z njo ni bil zadovoljen niti avtor sam. Sicer tudi ne bi zapisal: »Povrhu vsega je iz množice umetniško in idejno ‘verižnika’ daleč nadkriljujočih osnutkov komisija izbrala baš nesrečno podobico moža, ki je strgal verige – gladek simboličen kič, nič več in nič manj.«
Iztok Durjava še pravi, da ne poznamo ‘množice’ osnutkov, ki jih omenja slikar Ivan Vavpotič: »Samo domnevamo lahko, da jih ni moglo biti prav veliko, ker je bilo tudi časa za izdelavo znamke malo. »Tudi tekmecev ni bilo, saj je slikarju naročilo za izdelavo znamk dala Narodna vlada neposredno brez javnega razpisa. Danes poznamo dva osnutka, ki sta se k sreči ohranila.«
V prvem osnutku je Vavpotičev verigar oblečena moška figura, ki je z verigami že opravila. Drugi osnutek prikazuje verigarja v pogledu s hrbta, zazrtega v zarjo svobode. Tudi on se je verig že osvobodil. Na znamko je prišel že nam vsem znani verigar, gol in zgolj v Kristusovem prtu podobno oblačilo odet postaven moški, naslikan v trenutku, ko so verige suženjstva pod pritiskom njegovih mišic počile.
Stane Derganc je bil slovenski telovadec, rojen 23. aprila 1893 v Ljubljani. Derganc je za Kraljevino SHS nastopil na poletnih olimpijskih igrah 1924 v Parizu, kjer je ekipa SHS zasedla 4. mesto, sam pa je na konju zasedel 5., na konju z ročaji pa 6. mesto.
Tekmoval je še v drugih disciplinah, kjer pa ni dosegel pomembnejših rezultatov. Leta 1928 je za Kraljevino SHS nastopil tudi na poletnih olimpijskih igrah v Amsterdamu, kjer je v preskoku osvojil bronasto medaljo, bronasto odličje pa je osvojila tudi ekipa. Njegovo življenje je iskrivo opisal njegov nečak Branko Miklavc v monodrami Moj premalo slavni stric. Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov.
Umrl je 9. avgusta 1981 v Ankaranu.
Primož Hieng
