“Tudi jaz kot profesorica jim pomenim izziv. Že značajsko sem podobna prej viharju kot sapici, prej hudourniku kot jezeru.
Morda bi v nemem filmu bila videti trapasta, če bi me kdo opazoval, kako s pretiranimi ustnimi gibi dokazujem razliko med ozkim in širokim o-jem ali z vsem telesom skupaj z Dantejem tonem v zadnji krog pekla. Toda poleg značaja me vodi pri tem veliko več: ljubezen do slovenščine.
Kajti to je jezik, ki po toliko tisočletjih razpada prajezika še vedno uporablja dvojino. Zato, da izrazi intimo, ljubezen, trenutek med samoto in množico. To je jezik, ki ohranja sklone, prefinjene odtenke bivanja, kakršne so poznali arhaični jeziki. Je jezik, ki ima nešteto besed za lepoto pa tudi strah, a zelo malo za sovraštvo. To je jezik, ki se je ugnezdil med tuje in tam v sožitju obstal. V njem nastajajo pesmi, romani, drame, vanj prevajamo dela tujih piscev.
Med dijaki se hitro razve, da sem tudi pisateljica. To dvomljivce zbega – da celo ustvarjam v slovenščini. Ko sami poskušajo ubesediti misel, ki se je zataknila v možganski reži, in jim to uspe, razumejo, da je slovenščina res lepa.
In da bodo celo tisti, ki bodo ekonomisti, zdravniki, arhitekti …, vse življenje Slovenci.”
Mateja Gomboc, profesorica slovenščine
Vir:Družina
