Nekdanja rafinerija sladkorja, znana bolj kot Cukrarna, vse bolj dobiva svoje novo poslanstvo. Iz enega najpomembnejših industrijskih objektov na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja bo nastala veličastna Galerija Cukrarna. S tem bo Ljubljana pridobila največji razstavni prostor, primeren tudi za velike in zahtevne razstave, ter prostor za dogodke s področja kulture in umetnosti ter izobraževanja.
»Novo večnamensko umetnostno središče bo zagotavljalo večjo dostopnost kulture za vse prebivalce, lažjo promocijo kulturne produkcije ter realizacijo drugih velikih projektov. Tako bomo tudi razširili mestno središče proti vzhodu in pridobili dodaten javni prostor za prebivalce in obiskovalce Ljubljane,« pravijo na Mestni občini Ljubljana.
»Z deli na največjem kulturnem projektu v Sloveniji smo začeli 10. oktobra 2018. Projekt sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj. Prenova bo končana približno v dveh letih,« so kratki in jedrnati v MOL.
Kako je nastala nekdanja Cukrarna?
In kako je nastala nekdanja Cukrarna? Leta 1828 sta Rossmann & Pelican, borzna veletrgovca v Trstu, prosila za podelitev deželnega tovarniškega dovoljenja za sladkorno rafinerijo. Sprva je bil za tovarniško poslopje namenjen grad Črnelo poleg Doba pri Domžalah, katerega lastnik je bil Josip Pelican. Pozneje sta se trgovca odločila, da bosta tovarno postavila v Ljubljani, glavni razlog za to pa je bila bližina carinarnice, zaradi česar so odpadli nepotrebni dvojni stroški ob prevozu blaga na glavni carinski urad. Dovoljenje za tovarno sta dobila 20. julija 1828. Družabniki so izbrali prostor za objekt v poljanskem predmestju.
Kupoprodajna pogodba je bila v zemljiško knjigo vpisana šele 21. februarja 1832. Tovarna pa je kljub poznem vpisu obratovala že od 27. decembra 1828. Na ta dan je bilo izvršeno poskusno varjenje. Z 22 delavci in enim varilnim kotlom pa je še močno zaostajala za poznejšim obsegom in za prvo rafinerijo v Blatni vasi. V toku razvoja sladkorne rafinerije je prišlo do pogostih sprememb v lastništvu, zato se je tudi naziv tovarne spreminjal. Ta je večinoma vseboval ime enega ali več lastnikov. Leta 1831 je bil kapital sladkorne rafinerije zvišan, tudi zgradbe so bile povečane, rafinerija pa je od takrat naprej delovala s tremi kotli. Število zaposlenih se je povečalo na 45.
Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije.
Služil je za pogon vodne črpalke in dviganje materiala v višje nadstropje tovarniške zgradbe. Leta 1837 so lastniki zašli v težave, iz katerih so se rešili z delno prodajo podjetja največjemu upniku, dunajski banki Arnstein & Eskeles.
Obdobje največjega razcveta ljubljanske sladkorne industrije
Sledilo je obdobje relativne stabilnosti. V letih 1841 do 1849 so lastniki pritegnili v vodstvo še tržaško podjetje Brentano & Comp. To je pomenilo večji impulz v proizvodnji rafinerije. Z novim parnim kotlom so zmogljivost še povečali. Nadaljnja leta pomenijo obdobje največjega razcveta ljubljanske sladkorne industrije. Poslopje so dvignili za dve nadstropji, kar se datira v štirideseta leta. V juniju 1852 je sledila prošnja družbe za povišanje skladišča. Naslednjega leta so na podstrešju uredili dve večji sobi. Daleč najpomembnejše dejanje pa je bilo podaljšanje tovarniškega poslopja.
Sredi 19. stoletja je proizvodnja sladkorja močno narastla, tudi na račun izpopolnitve tovarniških naprav in dveh novih parnih kotlov. V letih od 1853 do 1856 je imela rafinerija od 200 do 225 delavcev. Sladkor in sirup je prodajala tudi na Ogrsko in v balkanske države. Tovarna je dosegla ogromne dobičke in se je povzpela na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji.
Usoden dan za Cukrarno
Za Cukrarno je bil usoden 25. avgust 1858, ko je nepazljivost nekega delavca povzročila požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja. Vse drugo razen drvarnice in hleva je pogorelo. Tovarna je izgubila tudi visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta.
Do srede decembra so tovarniško poslopje že delno prekrili, želeli so urediti še notranjost in nadaljevati z gradnjo. Ponovnega obratovanja pa ni bilo več. Za zaton ljubljanske rafinerije je kriva tudi čedalje hujša konkurenca pridelovalcev sladkorja iz sladkorne pese. Po tem so vsi objekti tovarne, po neuspeli dražbi, prišli v last avstrijske nacionalne banke, od katere je Cukrarno leta 1863 kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz. Od leta 1864 do 1866 je ta dobro zaslužil z oddajo celotnega poslopja rekrutom.
Okoli 1870 se je v Cukrarni nastanila državna tobačna tovarna, ki je bila tu do leta 1872, ko je poslopje v začetku januarja ponovno gorelo. Leta 1873 je bilo poslopje namenjeno kasarni, kar je Cukrarna ostala do padca monarhije.
Tu sta mlada umrla Dragotin Kette (1899) in Josip Murn Aleksandrov (1901). Po potresu leta 1895 so se vanjo zatekle družine brez strehe nad glavo. Med njimi tudi gospodinja Polonca Kalanova, ki jo danes poznamo kot stanodajalko Josipa Murna.
Cukrarna po 2. svetovni vojni
Po drugi svetovni vojni je Cukrarna spet sprejemala socialno ogrožene ljudi in postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij ter socialne varovance. Prenočevali pa so tudi prodajalci ljubljanske tržnice. Včasih so bili v tej stavbi še prostori Javne razsvetljave Ljubljana, tovarne otroških vozičkov Tribuna ter delavnice Lutkovnega gledališča Ljubljana.
V začetku 90. let 20. stoletja so Cukrarno izpraznili z namenom prenove in spremembe v nakupovalno središče.
Načrti se niso uresničili in v objekt so se naselili brezdomci.
Zaradi večkratnih požarov, ki so jih zanetili (v enem izmed njih je pogorel tudi osrednji del ostrešja), so objekt za silo zavarovali pred nadaljnjim propadanjem, okna in vrata v nižjih nadstropjih pa zazidali ter s tem preprečili dostop do objekta. Pozneje so za ves promet, tudi pešce, najprej delno, nato pa popolnoma zaprli tudi Povšetovo ulico, saj je prehod ob objektu zaradi možnosti odpadanja delov stavbe postal prenevaren.
Cukrarna – projekt Ena hiša
Nakupovalnega središča niso uredili, pojavili pa so se tudi drugi načrti za izrabo prostora ob Ljubljanici. Leta 2009 je Mestna občina Ljubljana zasnovala načrte za projekt Ena hiša, po katerih naj bi območje Cukrarne do leta 2014 spremenili v sodobno upravno središče. Zaradi gospodarske krize se je izgradnja kompleksa, ki naj bi stala več kot 150 milijonov evrov, premaknili v nedoločeno prihodnost. Pozneje so načrte oklestili ter v stavbi predvideli ureditev galerijskih prostorov.
Galerija Cukrarna
Na prenovo Cukrarne se je dolgo čakalo. Vse od začetka 90. let 20. stoletja so obstajali načrti za prenovo stavbe Cukrarne na Poljanskem nasipu. Od takrat se je zamenjalo pet županov, vsak pa je imel svoje načrte, kaj bi se naj zgodilo s poslopjem.
Ob dejanskem začetku prenove je župan Zoran Janković poudaril, da »začetek obnove Cukrarne pomeni začetek oživitve in popolne prenove tega območja, ki bo postalo del središča Ljubljane, v to smer pa bomo širili tudi območje za pešce«.
Pogodbo za ureditev Galerije Cukrarna so podpisali v ponedeljek, 17. septembra 2018. Odločitev je bila jasna, saj sta Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, organ upravljanja za evropske strukturne sklade, in Kohezijski sklad, že 30. aprila 2018 izdala odločitev o finančni podpori za projekt ureditve Galerije Cukrarna v Ljubljani.
Z deli na projektu ureditve Galerije Cukrarna, največjem kulturnem projektu v Sloveniji, so začeli 10. oktobra 2018. Po oceni naj bi dela predvidoma trajala 24 mesecev, izvaja pa jih gradbeno podjetje Strabag.
Ob začetku so poudarili, da bo nov in sodoben prostor namenjen predstavljanju sodobne likovne in vizualne umetnosti, pri čemer bosta zagotovo pomembno vlogo odigrali najpomembnejši bienalni prireditvi v Ljubljani, BIO Ljubljana in Mednarodni grafični bienale.
»S tem bo rešeno dolgoletno pomanjkanje velikega razstavnega prostora v Ljubljani. Projekt obnove in izgradnje Galerije Cukrarna so zasnovali v arhitekturnem biroju Scapelab. Po končani prenovi bo s prenovljeno Cukrarno upravljal ljubljanski javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljana,« so povedali v MOL.
V petek, 16. novembra 2018, so zapisali: »Stara tovarna, ki se je kot oluščen duh sklanjala nad Ljubljanico, je začela rasti v največji razstavni prostor v regiji, ki bo sprejemal vrhunce sodobne umetnosti. Rokave smo za pripravo dokumentacije zavihali že pred časom, zdaj pa so se začela še fizična dela za ureditev Cukrarne.«
Kaj pa številke, konkretno denar? Na Mestni občini Ljubljana so zelo natančni glede številk oziroma pri ceni za obnovo nekdanje rafinerije sladkorja: »Celotna prenova bo stala 23.221.842 evrov skupaj z DDV. Projektu pripada prispevek Skupnosti v višini največ 10.774.396 evrov iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in prispevek lastne udeležbe Republike Slovenije v višini največ 2.693.599 evrov. Predviden je tudi prispevek Mestne občine Ljubljana v višini 9.753.847 evrov. Sredstva za projekt se zagotavljajo iz mehanizma Celostnih teritorialnih naložb, ki so namenjena odpravi degradacije in revitalizaciji urbanega prostora.«
Primož Hieng
