V dneh, ko drug drugemu želimo veliko lepega, sem se spraševala, kakšno naj bo pa moje voščilo. Zmeraj se trudim, da bi se izogibala ”floskulam”, ki gredo skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven.
Pa bom kar začela pri Greti, če dovolite. Polna usta smo jo imeli! Eni zato, ker jo obožujejo, drugi pa zato, da smo bili do nje kritični. Ko sem v teh dneh opazovala gospode in gospe, ki so vlačili iz trgovskih centrov zvrhane vozičke hrane, pa nakupovali darila, ki jih bodo tisti, ki jih bodo dobili, verjetno vrgli v smeti, sem pomislila, da bi bilo veliko bolje, če bi bili bolj zmerni, ne toliko požrešni in razkošni. Za Zeleni planet bi naredili veliko več kot s trkanjem po prsih, češ, poglejte nas, kako radi imamo Greto!
Za nami je leto, ko je bilo zelo všečno ”reševati svet”. Ploskalo se je tistim, ki bi to počeli zlasti na plečih drugih in kritiziralo se je one, ki so opozarjali, da to ni prav. Včasih so tisti- vsaj pri nas, ki se navdušujejo nad vseh sort pravicami za ”odrinjene” prav zabavni: dokler so prižgane kamere in žarometi celo sami sebi verjamejo, da govorijo, kar tudi v resnici delajo.
Težko bi našli bolj dobrodelen narod, kot smo Slovenci. Samo v lanskem letu smo zbrali več milijonov denarja za tiste, ki so se znašli v stiski. Klobuk dol pred takšnimi ljudmi! A v trenutkih, ko odpiramo srca (in denarnice), bi se morali tudi vprašati – zakaj.
Zakaj država ne opravlja svojih dolžnosti? Odgovorov na konkretna vprašanja se nam manjka! Žal veliko srce in dobrota ne pokrijeta zla, ki se skriva pod blestečim celofanom.
Pogosto se mi zdi, da nam v ključnih trenutkih zmanjka modrosti, strpnosti, tolerance, predvsem pa ljubezni tudi znotraj družine. Srce me boli, ko pomislim na vse tiste, ki zaradi ”samo jaz, jaz, jaz sem pomemben”- med štirimi zidovi neznosno trpijo. Veste, na začetku leta 2020 bi storili največ, če bi se zaobljubili, da bomo ljubezen delili najprej med najbližje, potem šele ”vesolju”!
Zelo lepo bi tudi bilo, če bi se več pogovarjali in tudi več slišali. Prepogosto se namreč zdi, da so tisti, ki to počnejo, le ”glas vpijočega v puščavi”!
Lahko bi tudi bolj pometali pred lastnim pragom! Izrečena -zlasti dobronamerna- kritika je zmeraj zaželena in dovoljena! Tudi socialna omrežja so namenjena pogovoru in ne toliko deljenju všečkov!
Kar pomnim, imam rada ljudi. Nekatere bolj, druge manj. Rada pa imam tudi tišino, mir, spokojnost. Verjamem, da po dežju posije sonce, da je v vsakem človeku tudi kaj dobrega! Verjamem tudi, da za lepši jutri naredimo največ, če mičkeno spremenimo tudi sebe. Zgledi že od nekdaj najbolj vlečejo!
Na napakah se učimo in tega nas ne bi smelo biti sram. Je pa tudi res, da osel ne gre dvakrat na isti led.
Ne verjemite, da ”jabolko ne pade daleč od drevesa”, zlasti še, če je bilo drevo jalovo. Pade! A zato, da smo drugačni od prednikov, se moramo precej potruditi. Ni čudežnega gumba, ki bi to storil namesto nas.
Ni lepšega kot – živeti! Drži, da včasih sije sonce, kakšen dan pa pada toča in gnojne vile izpod neba! Nič hudega! Kadar ne zmoremo sami, prosimo za pomoč bližnje.
Redki so, ki so se rodili z zlato žlico. Vsi ostali se moramo za vsako malenkost, ki jo imamo, potruditi sami.
Besede, ki sem jih zapisala, so namenjene najprej meni – potem šele drugim.
Naj se vsem nam uresničijo predvsem lepe želje, pa bo sonca -vsaj na simbolični ravni- za vsakega dovolj!
NAJ BO ZDRAVO IN ŠE ENKRAT ZDRAVO, A TUDI MALO SREČNO 2020!
Avtorica objave: Milena Miklavčič
Vir: FB
