V dneh pred božičem in novim letom na tržnicah med drugim kupujemo veje bele omele, ki jo ponavadi obešamo na hišna vrata. Pravijo, da za srečo in debelejšo denarnico …
Debelejšo denarnico bodo imeli tisti, ki si v teh zimskih dneh upajo plezati po drevesih, kjer trgajo veje bele omele. Te niso ravno poceni, saj boste za vejo na cvetličnem delu ljubljanske tržnice odšteli od pet do deset evrov, odvisno od velikosti.
Na spletni strani Pomurskih lekarn lahko o beli omeli (Viscum album) preberemo: »Je zimzelena grmičasta zajedavka, ki raste na vejah listnatega drevja. Steblo je okroglo, golo, členjeno in se dva do trikrat cepi v dve veji. Te so zelene, le spodaj rjavkaste, na koncu nosijo po dva nasprotna, zelena, usnjata, suličasta ali ovalna, okrog 6 centimetrov dolga celoroba lista z vzporednimi žilami. Rastlina je dvodomna, moški in ženski cvetovi pa domujejo ločeno. Oboji so zeleni, komaj opazni, po 3 do 6 jih poganja brez pecljev tesno skupaj iz vejičnega razpotja, v ženskih grmičih pa dozorijo v bele, prosojne, okrogle, 10 milimetre debele jagode, z enim semenom v sladkem in židkem soku.«
Veje bele omele namreč spadajo med tiste stvari, ki jih kupujemo pred božičnimi in novoletnimi prazniki. Največkrat belo omelo obešamo na hišna vrata. Že od nekdaj naj bi imela magično moč napovedovanja sreče in bodočnosti. Tako kot božje drevce tudi veje bele omele spadajo med klasično božično okrasitev. Posebno bele jagode se v soju sveč biserno bleščijo. Liste nekateri dodatno pozlatijo ali posrebrijo. Verovanje v magično moč te polovične zajedavke po svoje povezuje preteklost in sedanjost, z drugimi simboli in človeškimi hotenji prenaša dobre želje prek praga starega v novo leto.
Tradicija, ki je precej razširjena v Severni Ameriki, pri nas pa ni toliko znana, pravi, da se morata osebi, ki se ljubita, na silvestrovo opolnoči poljubiti pod belo omelo – tako bosta srečno živela do konca svojih dni. Zelo so jo častili Kelti. Nabirali so jo z zlatim srpom.
Zanimiv je tudi pomen besede omela, ki v njihovem jeziku pomeni »zdravilec vsega«.
Ima tudi zdravilne učinke. Že znani zdravilci so poznali omelo. Hipokrat in Plinij, zdravnika antične dobe, sta z njo zdravila vrtoglavico, epilepsijo in tumorje. V srednjem veku jo je sv. Hildegarda priporočala kot zdravilo zoper protin in prsne bolezni.
Svetovno znan zeliščar Kneipp jo je predpisoval pri motnjah krvnega obtoka in krvavenju.
Od oktobra do srede decembra, ter od marca do aprila, nabiramo liste in vejice. »Plodove, ki jih sicer ponekod v ljudskem zdravilstvu uporabljajo, odsvetujemo, saj so v večji količini strupeni,« pravijo v dvorcu Trebnik. »Bela omela pospešuje presnovo in zvišuje dejavnost žlez v prebavilih. Odpravlja kronična zaprtja, ureja pomanjkljivo izločanje žolča in delovanje trebušne slinavke, kar posredno preprečuje nastanek sladkorne bolezni. Deluje diuretično, zato je dodatek v čajih pri izločanju vode, revmatizmu, protinu kot tudi pri ledvičnih kamnih. Ureja previsok ali prenizek pritisk.
To navidezno protislovje postane razumljivo s pojasnilom, da je delovanje usmerjeno v urejanje krvnega obtoka in krepitev srčne mišice, s čimer se ustvarjajo pogoji za normalno, zdravo delovanje. Posledica ureditve krvnega obtoka je tudi redno mesečno perilo. Pomaga tudi pri notranjih krvavitvah, širi žile v zunanjih delih telesa in pomaga pri krčnih žilah.«
Primož Hieng
