Med več kot 10.000 slovenskimi čebelarji ni prav veliko žensk. Tatjano Grdadolnik smo spoznali na tržnici na Brezovici pri Ljubljani, kjer vsak petek po 13. uri prodaja med in čebelje pridelke.
S čebelarjenjem se ukvarja poklicno, po stažu pa je še mlada čebelarka. Pravi, da se je s tem začela ukvarjati leta 2013. Še pred tem je delala v Industriji usnja Vrhnika, ob delu pa je študirala na ekonomski fakulteti. Ko se je na področju čebelarstva že uveljavila, je opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo. Tako je tudi uradno pridobila poklic in naziv čebelarka. Mož je po poklicu električar in ženi Tatjani stoji ob strani, še posebej, ko čebele peljeta na pašo, to pa je ponoči.
»Pot do uradno priznanega poklica niti ni bila tako težka,« pravi Grdadolnikova. »Napisala sem ustrezno nalogo, neke vrsto diplomo, v kateri sem konkretno opisala, kako čebelarim, kako zdravim, kdaj točim med, poleg tega še nekaj o mojih dosežkih in podobno. Opisala sem svoje delo s čebelami. Tega se je v teh letih nabralo kar nekaj. Če se s čebelami zagnano ukvarjaš, lahko marsikaj narediš.«
In kako je prišlo do odločitve, da se začne ukvarjati s čebelami? »Šlo je za hiter preblisk, ko sem predlagala, da bi imeli doma čebele. Pa smo se zelo hitro odločili zanje. Pri možu v službi je kar nekaj uspešnih in srčnih čebelarjev. So v Čebelarskem društvu Barje, kamor sem se pozneje vpisala. Dobila sem dobrega mentorja, to je Milan Ovca, ki me je veliko naučil, dal mi je tudi veliko navdiha. Že na samem začetku, ko sem stočila prvih 25 kg medu, sem začela sodelovati na ocenjevanjih medu.
Prejela sem prva priznanja, celo zlato, in to me je potegnilo naprej.«
Gospa Tatjana nam je na kratko opisala letni cikel, ki ga preživi s čebelami, saj je treba v vseh letnih časih pošteno delati: »Spomladi začneš s pregledovanjem čebeljih družin, resnejše delo pa se začne, ko zacveti češnja. Takrat je dovolj toplo, da lahko pregledaš družino, pogledaš, koliko ima hrane, opazuješ matico, če je dovolj močna, da bo naprej zdržala svoje poslanstvo. Najbolje je imeti mlado matico, kar je dober znak za najmočnejšo in najbolj zdravo družino. Potem odpremo panj, ga očistimo in pregledamo, nato začnejo čebele nositi prvo medičino. Takrat je vse v cvetju in čebele imajo veliko dela. Če je paša dobra, jim lahko vzamemo prvi cvetlični med, če je pa napovedano deževje, je pa to, kar so nabrale, njihovo. Vedno je treba pustiti toliko hrane, da imajo zase. Nikoli ne smeš pobrati vsega.«
Čebelarka ima doma lepo urejen čebelnjak, čebele pa na pašo tudi prevaža. »Gre za pašo na cvetovih akacije, to je okrog 1. maja, kar je odvisno tudi od toplote,« pove Grdadolnikova. »Tam, kjer cveti oziroma medi, tam je tudi razvoj same družine dober. Po končani paši akacije čebele spet pripeljemo domov, na domači teren. Takrat se začne točenje medu, nato gremo na drugo medenje, ponavadi je to gozdna paša. Te lahko trajajo dalj časa, lahko pa tudi kratek čas, tako da je treba nenehno spremljati gibanje in obnašanje čebel.
Dela je zares zelo veliko. Gre za pregledovanje panjev, matic in zalege, pregledati je treba, ali je družina zdrava.
Dobra družina ima rada čisto okolje, za kar znajo tudi same ustrezno poskrbeti. Nenehno je treba spremljati, kako je s hrano. V primeru slabe paše je treba zamenjati lokacijo ali pa se vrnemo domov. Z gozdne paše gremo ponavadi na kostanj, ki je vsaj pri meni zadnja paša v sezoni. Spet točimo med in začnemo z zdravljenjem varoje, ki ima raje hladnejše okolje. Kar čebele naberejo jeseni, je njihovo. Čebele morajo imeti nekaj svojega, z dodajanjem sladkorja jim samo pomagamo in nič več.«
Že smo v zimskem obdobju, ko morajo čebele počivati. »Takrat potrebujejo mir, mi pa se pripravimo za prodajo medu, točimo in hodimo na predavanja, saj se je treba nenehno izobraževati. Marsikaj slišimo večkrat, pomembna pa so še srečanja in druženja z drugimi čebelarji, ko si lahko izmenjamo izkušnje. Predavanja pripravljajo Čebelarska zveza Slovenije, veterinarska fakulteta in drugi,« je povedala Grdadolnikova.
Poseben problem vseh čebelarjev je varoja, bolezen, ki je prisotna že kar nekaj let, postopoma pa se je razširila kar čez vso Evropo. V Italiji je prisoten panjski hrošč, ki zgrize satje. Našli so ga tudi v Nemčiji, zato je treba biti še posebej pozoren pri nakupu oziroma prodaji čebel, opozarja čebelarka: »Pri zatiranju varoje uporabljam sredstva, ki nam jih ponujajo ustrezne strokovne institucije, na primer veterinarska ambulanta. Najboljša je oksalna kislina, ob uporabi pa moraš zaščititi tudi sebe.«
Zanima nas, katere vrste medu prideluje na Brezovici pri Ljubljani, točneje na ulici V Radno 60. »To so cvetlični med, ki je prvi v novi sezoni, nekaj ga je še poleti, potem pride na vrsto akacijev med, sledi gozdni in na koncu še kostanjev med. Pobiram tudi cvetni prah, saj imamo doma sadovnjak, ki spomladi obilno cveti. Tudi poletni travniki so zelo lepi, saj je na njih veliko cvetočih rastlin in trav.«
Ali potrošniki poznajo postopke pri čebelarjenju, so osveščeni glede uporabe medu? »Zelo dobro poznajo med in tega je vse več. Vse pogosteje se vračajo in tudi cvetni prah zelo dobro poznajo,« odgovarja Grdadolnikova. »Nekoliko manj poznajo, da čebelarjenje predstavlja trdo delo čebel in nas samih čebelarjev. Marsikdo bi se rad ukvarjal s čebelami, a ko me obiščejo, spoznajo, da to delo ni tako lahko.
Čebela čuti, če je človek nervozen, prav tako čuti, ali se jih bojiš.
Gledam tudi na gibanje Lune. Dva dni pred ščipom so kar malo sitne, zato ni najbolje, da prideš v njihovo bližino. Bolj vznemirjene so in pogosteje pikajo.«
Med slovenskimi čebelarji ni veliko žensk. Naša sogovornica opozori na Marijo Sivec iz Kobarida, ki se s čebelarstvom ukvarja poklicno že več kot 30 let. Je med večjimi čebelarji v Sloveniji. »Gospa Marija je moja velika vzornica. S srcem se razdaja za čebele in veliko zna povedati o njih, je pravi biser našega čebelarjenja.«
Čebelarka Tatjana Grdadolnik ima trenutno 102 panja, kmalu se bo njena družina povečala še za dve enoti, to je dvakrat po 16 panjev. Po svoje se optimistično veseli leta 2018, saj je prepričana, da bo paša obilna: »Nato je opozoril zgodnji sneg, dobro bi bilo, če bi se malo obdržal. Zima bi morala biti tista prava in mrzla. Vse je kazalo, da bo taka. Podobno kot kmetje smo tudi čebelarji zelo odvisni od vremena.«
Za konec še o 20. maju, ki je zdaj svetovni dan čebel. »To je zares zelo pomemben dan za vse slovenske čebelarje in za vse Slovence. To je nekaj edinstvenega, da je tako majhen narod to dosegel. Pomembno se mi zdi, da je čebela, ki z opraševanje skrbi za pridelavo hrane, dobila svoj dan,« je sklenila Tatjana Grdadolnik.
Primož Hieng
