Lojena sveča – lojenka (dansko: Tællelyset) je literarna pravljica danskega pisca Hansa Christiana Andersena (1805-1875). Napisana je bila leta 1820, kar pomeni, da je to eno njegovih najzgodnejših del in njegovo prvo delo v pravljičnem žanru, odkrili so jo komaj oktobra 2012.
Ko so plameni oblizovali kotel je cvrčalo in prasketalo. To je bila Lojenkina zibka – in iz tople zibke se je rodila popolna sveča; trdna, slepeče bela in ozka, oblikovana tako, da je vsakdo, ko jo je videl, verjel, da je utelešenje svetle in bleščeče prihodnosti – obetov za katere bi vsak verjel, da se jih bo držala in jih izpolnila.
Lojenkina mati je bila ovca – drobna nežna ovčka – in njen oče je bil talilni lonec. Njena mati ji je dala svetleče belo telo in slutnjo o življenju, od svojega očeta pa je dobila hrepenenje po plamenečem ognju, ki bo nekega dne šel skozi njeno jedro in ji svetil v življenju.
Tako je bila rojena in tako je odraščala; vlita za življenje z najboljšimi in najsvetlejšimi napovedmi. Videla je mnoga, mnoga čudna bitja s katerimi se je srečala, ko se je želela poučiti o življenju – in mogoče najti prostor, kamor bi najbolje ustrezala. A imela je preveč zaupanja v svet okoli sebe, ki je skrbel le zase in sploh nič za Lojenko. Svet, ki je spregledal in narobe razumel pravo vrednost sveče in jo zato skušal izrabiti le za svoje koristi. Črni prsti, ki puščajo večje in večje madeže na izvirni beli nedolžnosti, ki sčasoma zbledi, popolnoma prekrita z umazanijo sveta okrog sebe, ki ji je sveča prišla preblizu, veliko bližje kot bi vzdržala, saj ni bila sposobna razločevati umazanije od čistosti – čeprav je znotraj ostala čista in nepokvarjena.
Lažni prijatelji niso mogli doseči njenega notranjega jaza in so jezno zavrgli svečo kot neuporabno.
Umazana zunanjost je odvračala vse dobre, da so se ji umikali – vsi prestrašeni – kot da jih bodo saje in madeži pokvarili.
In tako je bila uboga, osamljena in zapuščena Lojenka pred izbiro kaj storiti. Zavrnjena od dobrih je zdaj spoznala, da je bila le orodje, ki so ga izkoristili zlobneži. Bila je neskončno nesrečna, ker je ničvredno porabila svoje življenje – mogoče je res omadeževala vse dobro okrog sebe. A v resnici samo ni mogla razumeti zakaj je bila ustvarjena ali kam spada; zakaj je na tem svetu – da bi mogoče prenehala uničevati sebe in druge.
Več in več ter vse globlje je preudarjala – toda bolj ko je razmišljala, bolj je postajala malodušna, saj ni našla ničesar dobrega, nobene resnične vsebine zase, nobenega pravega cilja za življenje, ki ji je bilo dano z rojstvom. Kot da ji je umazano ogrinjalo prekrilo tudi oči.
Potem pa je srečala mali plamenček na kresilni gobi. Ta je bolje poznal svečo kot je Lojenka poznala samo sebe. Plamenček na kresilni gobi je imel jasen vpogled – naravnost skozi zunanji ovoj – in znotraj je videl mnogo dobrega. Prišel je bližje in v sveči našel jasno pričakovanje – vžgala se je in njeno srce se je stalilo. Izbruhnil je plamen, kot zmagovalna bakla srečne poroke. Izbruhnila je svetla in močna luč in posvetila vsenaokrog, s svetlobo okopala pot naprej za vse kar jo obkroža – za svoje prave prijatelje – ki so zdaj v žarenju sveče lahko iskali resnico.
Tudi njeno telo je bilo dovolj močno, da je vzdrževalo plameneč ogenj. Kaplja za kapljo ji je pricurljala naokrog in navzdol, kot semena novega življenja, ki so prekrivala staro umazanijo s svojimi telesi. Bile so ne le telesno temveč tudi duhovno nadaljevanje poroke.
In Lojenka je končno našla svoje pravo mesto v življenju – ter pokazala, da je prava sveča – nato pa svetila še mnoga leta ter razveseljevala sebe in vse druge naokrog.
Vir: Lojenka
