Ko nekaj minut pozneje stojim pred velikim led-zaslonom v drugem nadstropju muzeja in gledam njen performans iz leta 1975, poimenovan Thomas Lips.
Ob tem se sprašujem, koliko močnega duha je potrebno, da se poje kilogram medu, 
popije liter rdečega vina, z žiletko izreže peterokraka zvezda na lastnem trebuhu, do krvi rani hrbet s skoraj kultnim lastnoročnim bičanjem, v dlani zdrobi kristalni kozarec, nato pa leže na ledeni križ in pol ure krvavi, si jo znova želim vprašati — česa se bojite, Marina, poleg morskih psov in globokega morja? Letenja v turbulenci, bi mi odgovorila. In o tem sem popolnoma prepričana, tišine, ki ji ne bi dovolila, da kriči s svojim telesom, govori s svojim obrazom in vzburkava vesoljske ladje okoli sebe ter dviguje prah v omrtveli družbi, samozadostni in odtujeni tako od bolečine kot od ljubezni.
»Ljudje se najbolj bojijo treh stvari: bolečine, trpljenja in smrti,« mi na vprašanje, kakšno vlogo ima v umetnosti bolečina, odgovarja Marina.
»Zelo pomembno je, da se človek vsega tega osvobodi. Če se spoprimete z bolečino, lahko svoje telo naučite, da jo ustavi in vstopi v drugo stanje zavesti. Zame je performans orodje, s katerim se osvobodim bolečine.«
Razumem. Tisto, kar me spravlja na sam rob, medtem ko gledam Thomas Lips, tisto, zaradi česar se skoraj onesvestim, ni zamišljanje bolečine, prizadejane z žiletko, s katero je zarezala čez svoj trebuh, temveč moč duha, osvobojenega, življenjskega.
Krvavega, a vzvišenega nad telesnim trpljenjem.
Zorana Baković, o Marini Abramović, Delo, str. 12. – 28. 9. 2019
