Prijateljica z druge celine mi je poslala sporočilo, da sta dva njena dobra znanca v Singapurju in bi bilo lepo, če bi se lahko dobili, ker je Aleksandar tudi antropolog.
Sporočila so začela frčati in včeraj popoldan smo se res dobili na železniški postaji. Da kakšno rečemo. Aleksandar in Bojana sta po poreklu iz Črne gore in Srbije. Ko čakate na neznance, se vedno sprašujete, kako bo komunikacija stekla. In ko sta le prišla, sem najprej zagledal Aleksandra, ki je razvil nasmeh kot harmonikin meh, potem pa smo se vsi skupaj začeli smejati. Preden smo sploh kar koli rekli, je bil led že prebit. Kliknili smo se v trenutku in pogovarjali smo se non-stop dve uri, zdelo pa se nam je, kot da je vse skupaj trajalo dve minuti. Da ne omenjam salv smeha in črnega humorja.
Tole mi je še en simpatičen dokaz, kako uporabne in koristne so lahko družbene mreže, če jih smotrno uporabljamo in držimo pod kontrolo, ne pa one nas. In ne glede na ves silni razvoj ter umetno inteligenco, tehnologija nikoli ne bo mogla zamenjati pristnega človeškega stika. Če le obstaja možnost, si vzemimo čas za pogovor s pozitivnimi ljudmi tudi v živo.
Ali kot pravijo: “Sreča je v srečanju.”
