Lansko leto je minilo v znamenju 100. obletnice smrti Ivana Cankarja, prvega slovenskega poklicnega pisatelja in dramatika.
Njegova spominska hiša, ki je Na klancu 1, je pomemben kulturni spomenik vrhniškega središča Vrhnike. Je na mestu, kjer je nekoč stala lesena, s slamo krita koča, v kateri se je 10. maja 1876 rodil Ivan Cankar. Največji slovenski pisatelj in dramatik je umrl 11. decembra 1918.
Pisateljev ded Jakob Cankar, ki je bil krojač, si je leta 1834 z dediščino kupil borno hišo na Klancu in jo leta 1871 prepisal na sina Jožefa, prav tako krojača. V požaru, ki se je po Klancu razdivjal 27. julija 1879, je med drugimi pogorela tudi Cankarjeva hiša. »Svojo« ulico je Ivan Cankar opisal v romanu Na klancu, ki je nastal leta 1902, kaže pa podobo socialnega življenja na slovenskem podeželju konec 19. stoletja. Zlasti opisuje življenje propadajočih obrtnikov in obdobje njihove proletarizacije. Hkrati je zgodbo izdelal po stvarnih dejstvih svoje družine.
Cankarjev oče je svojo krojaško obrt opustil, ko so na Vrhniki odprli trgovino s konfekcijo. Zapustil je družino in odšel kot sezonski delavec v Bosno. Mati je težko preživljala zelo veliko družino (Ivan je bil osmi od dvanajstih otrok). Ker je bil Ivan Cankar zelo nadarjen, mu je vrhniška gospoda pomagala.
Ko so plameni požrli Cankarjev dom, je bil Ivan star šele dobra tri leta. Obubožana družina si je po požaru poiskala zavetje v opuščenih hlevih in drugih zasilnih bivališčih. Leta 1896 so se preselili v zadnje skupno družinsko stanovanje, nekdanjo gospodarsko stavbo za hišo Ob potoku 5, po domače se je reklo pri Tičku, kjer so živeli do leta 1898. Tu sta septembra 1897 ena za drugo umrli Ivanova babica in Ivanova mati. V zadnjem Cankarjevem bivališču so nastale mnoge njegove avtobiografske črtice, med drugimi tudi Skodelica kave. Od tod je Cankar odšel na Dunaj študirat tehniko, a se je kmalu prepisal na slavistiko.
Vrhnika, prečuden kraj! Tako je Ivan Cankar zapisal v povesti Aleš iz Razora. Ko se je spominjal Vrhnike, mu je srce v mehkem domotožju zakoprnelo po njej. To izraža bronasta podoba pisatelja, delo kiparja Ivana Jurkoviča (1930), ki stoji ob glavnem vrhniškem križišču. Pisatelj se otožno ozira proti Klancu in gleda hrepeneče vzdolž cesarske ceste proti Ljubljani.
Stavbo na ulici Na klancu 1 so novi lastniki leta 1880 prezidali in ji dali podobo, kakršno nosi še danes. Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo. Na temeljih Cankarjeve hiše so novi lastniki Polanšek postavili za približno tretjino večjo zidano hišo; pravokotna zasnova in orientacija nove hiše sta enaki prvotni. Hiša je pozneje še nekajkrat menjala lastnike, leta 1948 pa je postala splošno ljudsko premoženje.
Dvanajstega decembra 1948 so ob 30. obletnici pisateljeve smrti preurejeno hišo odprli kot Cankarjev literarni muzej. Pod strokovnim vodstvom arhitekta Marjana Mušiča so uredili ambient, ki prikazuje bivališče revnejših tržanov ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.
Ob tem so na fasadi hiše na Klancu odkrili novo spominsko ploščo z napisom: »V borni koči, ki je stala na temelju te hiše, se je krojaču Jožefu Cankarju in Neži, roj. Pivk, dne 10. maja 1876 rodil kot osmi od dvanajstero otrok Ivan Cankar, slovenski pisatelj.«
Prvo spominsko ploščo na hiši Na klancu 1 so sicer odkrili že 10. avgusta 1930 ob odkritju Cankarjevega spomenika.
Ob 30. obletnici Cankarjeve smrti so po Sloveniji potekale številne slovesnosti. Prvo Cankarjevo spominsko sobo na Rožniku so slavnostno odprli 12. decembra 1948, isti dan kot Cankarjev muzej na vrhniškem Klancu. V obdobju od 1910 do 1917 je Cankar živel in v miru ustvarjal v sobici na Rožniku kot podnajemnik Franzotovih, lastnikov rožniške gostilne. Vezalo jih je prijateljstvo še iz dijaških let. Na Rožnik so hodili številni Cankarjevi občudovalci, da bi pisatelja osebno spoznali. Menda se je na Rožniku počutil dobro tudi zato, ker je imel od tam lep razgled na rodno Vrhniko.
Leta 1967 so zaključili drugo temeljito prenovo Cankarjeve hiše pod vodstvom arhitekta Vlasta Kopača. Električno napeljavo so skrili pod omet, preložili peč, zamenjali okna in vitrine v kamri, črno kuhinjo prebarvali v črno. Zaradi lažje berljivosti so prestavili spominsko ploščo nižje.
Pod vodstvom vodiča je v spominski hiši na ogled zbirka predmetov, ki prikazuje bivanjske razmere revnejše družine. V vitrinah in okvirjih so razstavljeni Cankarjevi prvotiski, fotografije pisatelja, njegovih sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov iz ljubljanskega in dunajskega obdobja ter njegovi avtoportreti in risbe.
Med razstavljeni predmeti izstopa pisateljeva posmrtna maska, ki je nastala takoj po njegovi smrti 11. decembra 1918.
V ljubljanski bolnišnici jo je posnel kipar Lojze Dolinar, odkupila pa Slovenska matica. V mavcu so jo reproducirali v več primerkih; prvega je obdržal kipar. Razstavljena maska je bila odlita druga po vrsti.
Primož Hieng
