Cerkniško jezero je leta 2014 dobilo novo plovilo, ki pravzaprav pomeni ohranjanje čolnarske tradicije. Vse od spomladi do septembra je namreč nastajal nov drevak, tradicionalni čoln, ki so ga uporabljali v preteklosti za transport tovora in ljudi, ribolov in v obredne namene po celotnem porečju Ljubljanice. Izdelal ga je mojster Tone Lovko s sinovoma in z mladimi, ki bodo nadaljevali to tradicijo.
Drevak so izdelovali pol leta, tako kot včasih, zanj pa so porabili približno 370 ur. Značilni jezerski čoln so napravili na način, kakršnega so poznali pred sto in več leti, pri tem pa so uporabili orodje, ki ga mladi danes ne poznajo več. Okrog 120 žebljev je posebej za izdelavo drevaka napravil mladi kovač Lenart Perko. Leseni čoln je dolg sedem metrov, širok od 80 do sto centimetrov, z njim pa se lahko po jezerski gladini pelje do dvanajst ljudi.
Drevak je danes v svoji funkciji preživel le še na Cerkniškem jezeru. Oblika, kot je danes ohranjena, je poznana najmanj iz Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja iz leta 1689. Drevaki so bili v uporabi vse od Loške doline, Cerkniškega jezera, Planinskega polja do Ljubljanskega barja.
Zaradi močvirne narave presihajočega jezera in s tem plitvejših voda je s tehničnim napredkom jezerski človek razvil drevak, ki je narejen iz dveh dreves in ima zaradi ploske oblike dna manjši ugrez. Iz enega debla avtohtonega drevesa jelka je razločil dve stranici in jih izdolbel, med njiju pa je vpel iz drugega drevesa izžagan sprednji in zadnji krivec ter plohe za dno čolna. Domačije v Dolenjem Jezeru in na Otoku so imele tudi po dva drevaka, enega za tovorjenje v dolžini tudi do dvanajst metrov in enega za prevoz ljudi dolžine okrog sedem metrov.
Poznavanje prave izbire drevesa, ki je bila na Notranjskem predvsem avtohtono drevo jelka, njegove rasti in prave lune za sečnjo kot tudi uporabo starega orodja in načina izdelave je ohranil nosilec dediščine Tone Lovko iz vasi Dolenje Jezero. Kot domačin, sicer tudi izučen mizar, je od starih mojstrov prejel znanje v mladih letih in ga skozi lastno izdelavo drevakov skozi dolga leta izpopolnjeval in prilagajal potrebam.
Nekaj posebnega je tudi plovba z drevakom, kjer poznajo dva načina. Za prevoz ljudi, tovora in ribolova so veslali tako moški kot ženske, slednje predvsem iz vasi Otok. Po večini je veslal običajno en čolnar ali dva, če je bil tovor težji. Uporabljali so daljše veslo in v nizki vodi veslali ‘v operaje’, kar pomeni, da se je na veslo stoje opiral in tudi odrival od tal, ali ‘v cigo’, ko je krmilil v globoki vodi tako, da je veslo dal v rinko, narejeno iz leske ali tudi rabute.
Vse do takrat, dokler niso domačini zgradili ceste prek nasipa iz Dolenjega Jezera do Gorice čez jezero v začetku 20. stoletja, so bili popolnoma odvisni od čolnov, da so z njimi prišli do pašnikov in gozdov v Javorniku. Vas Otok je bila ob visoki vodi popolnoma odrezana od sveta. Prek jezera so tako na drevakih vozili živino na pašo, vozove za v gozd in tudi sami so se prevažali h krstu, poroki, žegnu za veliko noč, ob sobotah na veselice ali za potrebe vsakdanjika.
Ob Cerkniškem jezeru je še kar nekaj drevakov, a so žal vsi pod kozolci. V Notranjskem regijskem parku si želijo, da bi bil novi drevak čim dlje v vodi. V skladu z naravovarstvenimi smernicami bi lahko oblikovali nekakšne vstopne in izstopne točke za čolnarjenje po jezeru. Na vodi bi lahko postavili estetsko dovršene plavajoče pomole, kjer bi pristajala cela flota takih drevakov, nekaj pa bi imeli od tega tudi mojstri, ki jih znajo še narediti oziroma stesati.
Na Cerkniškem jezeru si želijo, da bi drevak z vpisom v register nacionalne dediščine registrirali tudi v Unescov seznam svetovne dediščine. V zadnjem desetletju namreč pridobiva na ugledu tudi kot zadnja ekološka in etnološka priča jezerske kulture.
Verjetno boste ob obisku Cerkniškega jezera pritrdili besedam Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je leta 1686 zapisal: »Brez skromnosti pravim, da je ta zgodba Cerkniškega jezera velik čudež narave, in lahko se upravičeno in brez vsakršne pristranosti uvršča med največje čudeže narave.«
Za lažjo orientacijo
Ljubljana–Cerknica
47 km
Več informacij
Dolenja vas 70 c
1380 Cerknica
T: 01 709 34 45
M: 041 430 224, 068 641 628
Za lačne in žejne
Izletniška kmetija Kontrabantar
Dolenja vas 72
1380 Cerknica
T: 01 709 22 53
M: 031 360 773
Dolenje Jezero 33
1380 Cerknica
T: 01 709 19 14
M: 041 504 375
Žerovnica 16
1384 Grahovo
T: 01 709 20 71
M: 031 784 232
www.tk-logar.com
Za radovedne
Življenje ob svetovno znanem čudesu je tako privilegij kot izziv. Človeku je jezero skozi čas nudilo številne možnosti preživetja, če se je le znal prilagoditi neskončnemu presihanju in poplavljanju pokrajine. Če vas bodo popeljali z drevakom ali si boste le ogledali njegovo izdelavo, si ob jezeru lahko sposodite kanu, poleg tega pa za prijetno vožnjo po jezerskih poteh posojajo tudi kolesa.
Cerknice ni brez čarovnic in njihovega zavetišča oziroma prebivališča na 1114 metrov visoki Slivnici. Do vrha se lahko pripeljete po cesti, na Slivnico pa vodi tudi več lahkih označenih pešpoti iz Cerknice, Martinjaka, Grahovega, z Brezij in iz Radleka. Za obisk čarovniškega domovanja boste v povprečju rabili približno uro in pol do dve uri.
Če čarovnic ne boste srečali na Slivnici, potem jih boste zagotovo videli na vsakoletnem pustnem karnevalu v Cerknici, še posebej na pustno nedeljo, ko pripravijo veličasten in zabaven sprevod mask.
Vredno ogleda
Ljubitelji jamskega sveta bodo na svoj račun prišli z ogledom Križne jame (www.krizna-jama.si). To je svetovno znana kraška jama. Njena posebnost so podzemna jezera s sigastimi pregradami, v njej pa je še najdišče kosti jamskih medvedov. Jama odvaja vodo iz južnega roba Bloške planote proti vzhodnemu obrobju Cerkniškega polja.
Za začetni del jame so značilne velike dvorane. Že po nekaj sto metrih v jami ni več svetlobe in obiskovalci nadaljujejo raziskovanje z ročnimi svetilkami. Glavni rov se nadaljuje skozi Veliko dvorano proti kapniku Čimborasu, kjer si lahko obiskovalci ogledajo izjemno zanimivost – razstavljene kosti jamskih medvedov, ki pritegnejo tako s svojo velikostjo kot tudi številčnostjo. Pot se nadaljuje po rovu, ki odvaja vodo iz prvega jezera. S čolnom se boste popeljali na desetminutno vožnjo po prvem jezeru. Po isti poti se boste vrnili do izhoda.
Avtor: Primož Hieng