Po deževnem vikendu nas čaka nevarno vroč teden. Ob takšnih dneh je govoriti o globalnem segrevanju približno tako hud kliše, kot poziv, naj ne pozabimo na hidracijo.
Tisti, ki skrbimo za svoj okoljevarstveni imidž, smo že pripravili in oprali (velikokrat več kot eno) steklenico za ponovno uporabo. Z njo smo kljub okoljevarstvenemu instinktu polnopravni potrošniki, ki ne kupujemo le “varnega” planeta, ampak vse prevečkrat še kup absurdnih magičnih lastnosti.
Zaenkrat smo doma v državi, kjer celo kakce splakujemo z varno in pitno vodo in v ustavi ohranjamo dostop do vode kot temeljne pravice, tudi ko masovno obiskovanje naravnih voda le še pospešuje njihov propad.
Pitna voda iz pipe je tako samoumevna, da smo popolnoma nepripravljeni na trenutek, ko je bo zmanjkalo.
Korporacije so že pokupile pravice do izčrpavanja vodnih virov in kupujejo še pravice do blagovnih znamk, ki bi sicer služile planetu in staroselskim skupnostim, kmalu pa niti ustekleničena voda ne bo več pitna.
