Obrača se zadnji list. Nekega časa, ki bi mu lahko rekla moje najdaljše počitnice. Pričakovala sem tako rekoč medene tedne. Z veliko sonca. Namesto žarkov me je tri tedne pral dež, sušil veter, oblaki pa so poskrbeli za nekaj turobnosti.
Sive celice niso kaj pride vijugale. Prvič so v moji tri desetletja dolgi novinarski poti volitve minile brez moje malenkosti. Jih nisem pogrešala, a tega, da se je vsaj za malenkost popravila volilna udeležba, sem bila vesela.
Električno kolo, t.i. S-bike, sem nocoj prepognila in zložila v torbo, kjer bo čakal novih priložnosti. Odlično mi je služil. Brez njega Istre ne bi spoznavala na tak diskreten način. Istra je lepa. Kamen, nekaj valovitosti, tupatam čudoviti notranji vrtovi, kakšna jama, stare cerkve, čudoviti razgledi, da zapoje srce in misli zbežijo. Kava in sveže stisnjen sok. Proti večeru pa krasen rose, v katerem se pretakajo barve sončnega zahoda. In za Tinko in Tonko je še vedno dovolj energije …
Obisk v Goriških Brdih. Spet med starimi znanci. Kot bi se vrnila domov. Nekaj je v njih. In v Brikah in Bricih. In v njihovi uspešni zgodbi. Kot je uspešna zgodba 1200 grmov posajenih potonk v Lancovi vasi, ki jih gospodar za par tednov zamrzne, da zacvetijo takrat, ko jih drugje nikjer več ni.
Občudujem take ljudi, ki imajo sanje in pogum, da jih uresničijo.
Zdaj, ko se je poletje vendarle vzpostavilo, Odmevi že kličejo. Rada se vračam. Pa tudi knjiga teh počitnic – Literarni atlas Ljubljane, zgodbe življenja o naših pesnikih in pisateljih nekoliko drugače, je bila že absorbirana.
Ko sem popoldne spet prišla na začetek, do Aškerca, in ga nehote začela brati znova, je bilo jasno, da je čas za domov.
Se vidimo!☺️
Rosvita Pesek, vir: FB
