“Ko sem šla na pot, je bilo v meni kup vprašanj. Toliko, da zdaj ne bi mogla povedati, kaj vse sem se spraševala. Med drugim tudi to, ali sem sploh sposobna prehoditi tako dolgo pot in se na njej znajti. Prevladovalo pa je predvsem to: »Kaj bi zares rada počela v drugi polovici življenja?« Čutila sem, da v poklicu ni več tiste strasti, ki sem je bila vajena iz časov, ko sem rada rekla, da me ministrstvo (za šolstvo) ne bi plačevalo, če bi tam vedeli, kako v svojem poklicu uživam. Vedela sem, da sem sposobna. Ker sem kreativka in vedno polna idej. Pravzaprav imam težave z njihovo hiperprodukcijo, kar je velikokrat precejšnje breme. Želela sem predvsem najti nekaj, s čimer bi se uresničila. V tistem obdobju sem se še posebno močno bala umreti, ker se mi je zdelo, da bi toliko stvari obžalovala, oziroma, da bi s tega sveta odšla nezadovoljna s tem, kako sem izkoristila svoje življenje.”
Mojca Klug, specialna pedagoginja in avtorica knjige o poti po Caminu
Vir: Ona, Ženski magazin Dela in Slovenskih novic, 22. 1. 2019, str. 12
