Vozniška kultura v naši državi je res na psu. To lahko vsakodnevno opažamo vsi, ki se želimo po naših cestah, ki so, mimogrede, prav tako luknjaste, kot naša sedanja vlada (pa brez zamere vsem drugače mislečim), prebiti do cilja, ki smo si ga zadali.
Izsiljevanja prednosti, prehitevanje v škarje, vožnja »na riti« drugega vozila, spreminjanje smeri vožnje brez »žmigavca« itd. so postali kar nekakšen nacionalen šport. In res izpadeš prav neumen voznik, če voziš vsaj kolikor toliko po predpisih in se držiš hitrostnih omejitev – omejeni nestrpneži zadaj ti namreč krčevito »blendajo« in kažejo sredinec, če naštejem samo dva njihova najbolj priljubljena »vljudnostna« ukrepa, s katerim izražajo, kaj si mislijo o vozniku pred seboj – a s tem še najbolj pokažejo pravo sliko o samih sebi.
Še posebno omembo si zaslužijo vozniki, ki so po videzu še tako mladi, da so se komaj pričeli briti, a že vozijo znamke vozil, ki (vsaj tako misijo oni, a to še ne pomeni, da je res) naj bi bili »prestižni« in »boljši« (npr. BMW, audi, WV, alfa romeo, opel, če naštejem najbolj »udarne«, s katerimi se vozijo ti mladci), in ki jih niti slučajno še niso mogli kupiti sami, s svojim prisluženim denarjem. Ne vem sicer, kako so sploh mogli narediti vozniški izpit B kategorije, saj s svojim ravnanjem in vožnjo na cesti kažejo, da so teorijo očitno prešpricali, pri pisnem izpitu ter izpitni vožnji pa na takšen ali drugačen način obšli uveljavljena pravila (naj mi pri tem te moje besede oprostijo vsi tisti, ki so vozniški izpit opravili po normalni poti). Kajti ti mladci očitno še nikoli niso slišali, da je potrebno pri spremembi smeri uporabiti utripajočo luč, ki ponazarja, v katero smer se namerava zaviti (po domače temu rečemo žmigavec).
Ti mladci tudi očitno nikoli niso slišali za pojem varnostne razdalje, pa vožnjo v napačni smeri, pa to, da se pri polni črti ne sme prehitevati, niti, da se ne vozi skozi rdečo luč na semaforju ter da se ne sme prehitevati po desni, če naštejem nekaj najznačilnejših prekrškov, ki jih delajo. In, če na avtocesti vidiš kakšen zgoraj omenjeni avto, še posebej celjske registracije ali registracije PR (torej začasne) – beži pred njimi, umakni se, pojdi na bencinsko, če jo opaziš, skratka, reši se, če ti je življenje drago. Seveda takšnih voznikov po Murphijevem pravilu policisti skoraj nikoli ne dobijo – sicer razumem, da nismo policijska država in da za vsakim vozilom ne more voziti še eno policijsko, a kakšen policijski avto več na cesti res ne bi škodil.
In še kako bi pomagalo, če bi takšne cestne predrzneže in potencialne morilce lahko snemali s kamero v vozilih in bi jih potem policisti dobili ter nato sodniki tudi ustrezno kaznovali (no, to o našem sodstvu je že druga zgodba, saj gotovo veste, zakaj).
Seveda imajo takšni mladci za volanom (občasno v to kategorijo zaide tudi kakšen voznik srednjih let, ki očitno doživlja drugo puberteto) kar nekaj izgovorov za takšna dejanja. Najpogostejši je, da nekdo na prehitevalnem pasu vozi prepočasi. Ne rečem, da se res ne najde kašne takšen »zaspanec«, ampak to še ne pomeni, da je zaradi tega potrebno kršiti predpise o varni vožnji (varnostna razdalja itd.) in da se do takšnih voznikov obnaša agresivno. Zadošča že vljudnostno opozorilo (vklopimo npr. levi smerni utripalnik in mu pokažemo, da ga želimo prehiteti) in zagotovo se bo umaknil.
Obstaja pa seveda kar nekaj načinov, kako malo umiriti takšne prepotentneže za volanom. Če vozimo npr. 130 km/h po levem (prehitevalnem) pasu, to v praksi pomeni, da prehitevamo vozila, ki vozijo po voznem pasu in so počasnejša od nas, in če se nam nekdo »prilepi na rit« in nas po vsej sili želi prehiteti, zagotovo krši predpise, ker je pri nas na avtocesti najvišja dovoljena hitrost 130 km/h, določena je tudi varnostna razdalja (zagotovo ne brez pomena). Priljubljen ukrep proti takšnim »prilepljencem« je, da pričnemo z brisalci in tekočino malo čistiti prednje vetrobransko steklo in ker se bo tekočina zaradi bližine veselo razpršila tudi po njegovem sprednjem vetrobranskem steklu (kar je res moteče), zagotovo ne bo dolgo ostal »prilepljen« za naš avto. Pri tem smo opravili kar dve koristni deli, prvič, očistili smo si naše steklo in bolje vidimo, drugič pa, da smo umirili prepotentneža za volanom in mu prihranili kazen za prehitro vožnjo in premajhno varnostno razdaljo, ki bi ga lahko čakala. Dejstvo je, da zna vsak voziti tako, da krši pravila, le da velika večina upošteva cestno-prometne predpise, žal pa je tista manjšina, ki jih ne upošteva, izredno agresivna in povzroča težave.
Da ne bom predolg (spisek podobnih ukrepov zoper takšne voznike obsega sicer še celo vrsto dejanj), naj za zaključek napišem, da nam bi morali biti takšni prepotentni vozniki, ki jih umirimo, še kako hvaležni, saj jim bomo prihranili (če bi jih policija dobila), vsaj plačilo kazni in dosego kazenskih točk, v tistih akutnejših primerih pa verjetno tudi zdravje ali celo življenje (njihovo, njihovih sopotnikov in tistih v avtomobilih, v katere bi lahko trčili). Prav bi bilo, da bi čim prej prišli do sklepa, da se res ne splača na takšen način igrati z zdravjem in življenjem (lastnim in od drugih) ter da se zaradi tistih nekaj minut, zaradi katerih bi morebiti prišli prej do cilja, seveda s prekrški, res ne splača tvegati.
Vsem želim, da varno in srečno prispete do cilja, tistim, ki pa ste se našli v teh vrsticah pa, da se malo umirite. Ceste niso dirkališča – in naj tako tudi ostane.
Janez Stibrič
