“Kulinarični resničnostni šovi sledijo ideji Andyja Warhola, da bo nekoč vsak slaven za pet minut. Mene ne pritegnejo. To je televizijski format, ki naredi ljudi pasivne. Kot nekdo, ki v trenirki s pivom v roki gleda tekmo in je na koncu zadovoljen, da smo zmagali. Ljudje imajo občutek, da so del igre, v bistvu pa niso. Če še pokličejo in za klic plačajo, tako da izberejo zmagovalca, imajo občutek vključenosti, in nič več od tega. S tem ko ljudje to gledajo, ne bomo dobili nobene michelinke. Le nekaj več ponev na točke bodo prodali … Je pa res, da je danes čas tekmovanj. Tekmuje se z otroki, čistili za wc-školjko, mačkami, kanarčki, vsi želijo biti prvaki. Kanarčku je malo mar, ali zmaga na ptičji razstavi. Če spet citiram Marca Pierra Whita, ki bil najmlajši Anglež med vsemi dobitniki michelink: ocenjuje te nekdo, ki ima manj znanja kot ti, ti pa garaš 16 ur na dan kot konj.”
Matej Fišer, fotograf, kolumnist, Prekmurec
Vir: Nedeljske novice, 9. 2. 2019, str. 11
