Koliščarski dan, ki so ga že desetič pripravili člani Društva Fran Govekar z Iga, je prerasel v imenitno družinsko prireditev. Letos je potekala v znamenju koliščarskega voza, starega 5150 let, hkrati pa so pripravili številne otroške delavnice. Tako smo lahko na zanimiv način spoznali čas, ko so na Ljubljanskem barju živeli koliščarji. 
Leta 2011 bilo območje Ižanskih kolišč uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Na ta prestižni seznam so kolišča prišla zaradi svoje izjemnosti, zaradi enkratnih najdb in odstiranja zgodovinskega obdobja, ki ga poznamo iz povesti Janeza Jalna Bobri.

»V Društvu Fran Govekar Ig se zavedamo, za kako izjemno dediščine gre in smo ponosni na to, da smo s projektom V deželi koliščarjev, v okviru katerega organiziramo različne aktivnosti in obujamo spomin na obdobje koliščarjev, odstrli ta del zgodovine,« pravi Alenka Jeraj, vodja prireditve. »Z nami vsa leta sodeluje dr. Anton Velušček, svetovno znani arheolog, ki je član našega društva in skupaj z nami dela na projektu V deželi koliščarjev.«

Arheolog Velušček je bil med tistimi, ki so na Ljubljanskem barju odkrili nekaj izjemnega: »Koliščarsko kolo smo odkrili skoraj pred 20 leti, to je bilo leta 2002, ko smo na Inštitutu za arheologijo načrtovali arheološke raziskave na zahodnem delu Ljubljanskega barja na Verdu. Pred tem smo na tem območju odkrili ostanke koliščarskega naselja, žal pa je bilo za podrobnejše raziskave premalo denarja. Kljub temu smo vzorčili les v t. i. mednjivskih jarkih. Leto 2002 je bilo zelo plodno, predvsem pri najdbah. Na tem najdišču smo najprej našli ostanke drevaka, lesenega plovila, ki je bilo zelo dobro ohranjeno. Pozneje smo našli še en tak čoln. To sta bila dva izmed prvih čolnov, ki so jih poznali koliščarji.
Arheolog dr. Anton Velušček
Eden od teh čolnov je bil napravljen okrog leta 3160 pred našim štetjem, drugi pa je bil nekaj desetletij mlajši. Na veliki petek leta 2002 nas je presenetila najdba, saj smo v enem izmed jarkov naleteli na nekaj posebnega. Takoj smo videli, da ne gre za čoln, niti za ostanke koliščarskega kola, ampak nekaj večjega. Nekateri so menili, da smo naleteli na ostanke smeti, saj je bila navada, da so jih kmetje vozili na barje.
V jezero v Dragi so splovili drevak.
Mislili smo, da gre za pokrov kakšnega lesenega soda. Po velikonočnih praznikih smo najprej opravili z dokumentiranjem drugega drevaka, nato pa smo se lotili te zagonetne najdbe. Takoj ko smo jo osvobodili zemljine, se je pokazalo, da gre za ostanke koliščarskega voza. Odkrili smo kolo, ki se je nekako zvalilo na dno jarka. Najdbo sem takoj prepoznal, noge so se mi začele tresti, saj smo takrat predvidevali, da je kolišče staro približno 5500 let. Zavedati sem se začel, da podobnih tovrstnih najdb v Evropi še ni bilo.«
Otroci in odrasli so lahko streljali z lokom.
Zanimivo je, da so že koliščarji poznali lan, zato strokovnjaki sklepajo, da so nosili platnena oblačila. Ivanka in Janez Skubic s Škofljice podrobno poznata vse o pridelavi in predelavi lanu. Pred dobrimi desetimi leti sta ga ponovno posejala na njivi v Lanišču.
Pri Skubičevih se ljubiteljsko ukvarjajo z lanom. Fotografije: Primož Hieng
»Ta kulturna rastlina je pri nas pozabljena,« pravi gospod Janez. »Že 3600 let pred našim štetjem so laneno platno poznali stari Egipčani, Grki, Rimljani in Hebrejci. Poznali so ga že koliščarji. Pridelovali so laneno seme, ki je zdravilno, iz lanenih vlaken pa so izdelovali vrvi, mreže in tkanine.«
Koliščarske statve
V naravi so našli tudi hrano, na primer ribe, saj so živeli ob vodi. Sodobni ribiči so posebej za koliščarski dan iz ribnika Rakovnik v Dragi potegnili kar zajetnega krapa, ki ga je na koliščarski način pripravila Jožica Korenjak iz Nove Gorice. Korenjakova je sicer tudi keramičarka, ki se pri svojem oblikovanju gline zgleduje po neolitski keramiki, izkopani na Ljubljanskem barju.
Jožica Korenjak je z glino obložila zajetnega krapa.
»Krapa sem najprej temeljito očistila, trebušno votlino pa napolnila s svežo baziliko, rožmarinom in žajbljem,« je razkrila recept. »Nato sem ribo temeljito zavila v velike liste navadnega repinca in vse skupaj obložila s surovo glino. Tako pripravljeno ribo sem položila v ogenj, kjer se je pekla približno tri ure.«
Pravijo, da so pekli tudi kruh, seveda na njihov način, pri čemer so uporabili številna semena, ki so jih nabrali v naravi. Tokrat je odličen koliščarski kruh spekla Maja Zupančič, ki ga je posebej za koliščarski dan zamesila v obliki koliščarskega kolesa. »Recept sem nekoliko posodobila in testu vseeno dodala malo kvasa, uporabila pa sem razna semena, med drugim tudi laneno seme,« je povedala Maja.
Zeliščarka Ana Usenik
Kot kaže, so nekdanji prebivalci Ljubljanskega barja že poznali nekatera zelišča in druge rastline, ki so jih znali tudi uporabljati. Ana Usenik iz Zapotoka, ki ji pravijo tudi teta Pehta, je zeliščarka, ki je imela na koliščarskem dnevu kar veliko radovednih obiskovalcev. Mnogim je bil všeč tudi njen s cvetjem okrašen klobuk. »Ljudje vse več iščejo pomoč za svoje tegobe kar v naravi, saj tudi veliko ponuja, le poznati je treba prave rože in rožice,« je povedala Usenikova in že hitela razlagati o posameznih zeliščih.
Iva in Edo Jaklič sta izdelovala zobotrebce.
Iva in Edo Jaklič z Golega pod Kureščkom se ukvarjata s lesom, saj so tudi koliščarji dobro poznali lastnosti tega naravnega gradiva. Gospod Edo plete košarice, gospa Iva pa je pokazala, kako nastajajo zobotrebci. »Oba znava delati zobotrebce, predvsem v zimskem obdobju jih pripravljava, ko je na voljo več časa. Sicer pa se z njihovo izdelavo ukvarjava že od otroštva naprej,« je povedala Jakličeva.
Primož Hieng