O svobodni volji in o usodi sem prvič slišal v času, ko sem obiskoval ure filozofije na gimnaziji v Tolminu.

Tako o svobodni volji kot tudi o usodi, je bilo prelitega že litre in litre črnila, pa še vedno temu “večnemu vprašanju” nismo prišli do dna. Še več, zdi se, da bolj, kot mislimo, da vprašanje razumemo in da ni težko, bolj se od odgovora oddaljujemo.

Ko sem se pred dobrimi petimi leti odločeval, kam bom šel naprej, je bila moja prva izbira Fakulteta za šport, kjer bi študiral Športno treniranje. Usoda ali svobodna volja sta hoteli, da sem se meseca aprila grdo poškodoval, zlomil obe zapestji in tako nisem mogel opravljati sprejemnih izpitov, ki so bili nujen pogoj za vpis novih študentov. Moja druga izbira študija je bila Univerza v Novi Gorici in program Kulturna zgodovina, ki sem ga dve leti nazaj tudi uspešno končal. Še zdaj se spomnim, ko sem lovil rok (1. oktober 2016), da bi se lahko tako po diplomiranju vpisal naprej na podiplomski študij, najverjetneje zgodovine, saj je bila moja velika želja postati učitelj in profesor. Spomnim se, kako sva z bratom čakala na letalo v Lizboni, ko sva se vračala iz desetdnevnega “tekaškega dopusta” na otoku Cristiana Ronalda, oz. otoka večne pomladi, na kratko Madeire, in sem na letališču dokončeval še zadnje podrobnosti pred oddajo teksta in lektoriranjem. Priznam, na roko mi je šlo tudi dejstvo (usoda ali svobodna volja?), da sva z bratom čakala na letalo 9 ur (!), kar mi je omogočalo mirno pisanje v sicer živahnem okolju množice turistov iz vsega sveta.

Čeprav sem diplomsko nalogo končal še pred prvim oktobrom, pa je bil problem ta, da sem imel zagovor šele 4. oktobra, torej prepozno za vpis. Ostal sem brez statusa in odšel v Hotel Dvorec zaslužit nekaj denarja. Seveda sem se moral (prvič) zaposliti in podpisati pogodbo, če sem za svoje delo želel prejemati denar. Po dveh mesecih sva se z direktorico dogovorila o sporazumni prekinitvi, saj sem odšel na Tenerife, kjer sem tekel 46 km dolg gorski maraton. Bil sem drugi, a to na tem mestu ni pomembno. Želim povedati, koliko je enih dogodkov in situacij, ki se ti zgodijo pa resnično ne veš, ali je to zaradi tvoje lastne odločitve (svobodne volje) ali pa gre za usodo, ki te pač vodi, kamorkoli že.

Na večerji v Laguni Santa Cruz na Tenerifih. Skrajno desno Zaid Ait Malek, Maročan, ki mu je pred nekaj leti s skrivanjem na ladji uspelo prečkati Mediteran in prispeti v Španijo, kjer še danes uspešno tekmuje v gorskih tekih, pozimi se sicer vrača domov (višinske priprave). Gre tudi za zmagovalca tekme, kjer sem bil sam drugi. Izjemna osebnost!

Na naslovnici revije Tekač. V omenjeni številki je nekaj strani namenjeno vnetju pokostnice, torej ravno tiste poškodbe, ki me muči že od letošnje zime naprej. Usoda? 

Po letu dni študijskega premora sem se odločil vpisati Medkulturni menedžment na Fakulteti za uporabne družbene študije. Pravzaprav bi to svojo odločitev ocenil kot zadetek v polno. Izjemni profesorji, super študentje, vodstvo šole, ki se res potrudi pri vseh zadevah. Med drugim sem šel že na poletno šolo na Madžarsko, septembra pa odhajam v Lublin na Erasmus izmenjavo. Skratka, da se, če se hoče. Kar mi je všeč, je to, da zelo na šoli zelo cenijo tvoj trud in ti pomagajo na tvoji nadaljnji karierni poti (sodelovanje na delavnicah, raziskavah, projektih).

Rok Bratina